Naspani otroci spijo bolje

Hej! Tina tu. Pred leti sem imela priložnost na tem blogu že prijeti v roke virtualno gostujoče pero, ko sem drugega otroka rodila z VBAC-om in sem želela to izkušnjo deliti z mamicami, ki bi jim ta zgodba bila zanimiva. Tokrat se vračam, da povem moje mnenje o spanju otrok. Nisem nikakršna strokovnjakinja, samo mama, ki se ji je pred petimi leti obrnil svet na glavo, ko sem v roke dobila novorojenčico, ki ni bila čisto nič podobna tistemu, na kar so me pripravljali v šoli za starše. No, pa pojdimo lepo po vrsti …

Moje izhodišče
Torej – v večini šol za starše in v precej priročnikih vam bo pisalo, da novorojenček spi od 18 – 22 ur na dan. Ta podatek je lahko precej zgovoren, a v resnici povsem irelevanten. Sama se z urami nikoli nisem kaj dosti ukvarjala, vedno pa sem trdila, da otrok MORA SPATI. Ne podpišem tega, da je 5-mesečniku dovolj en 30-minutni power nap v dnevu. Skoraj prepričana sem, da nekje obstaja znanstvena študija, ki potrjuje mojo tezo, predvsem pa vem, da to še zlasti ni dobro za psihično stanje mame. Ko sem novembra 2015 v roke dobila 3 dni staro novorojenčico, ki je kar gledala in gledala in gledala – no, takrat se je začelo moje dolgo popotovanje po deželi sanj.

Vsak otrok je drugačen …
… in žal ni univerzalnega nasveta. Moja prva hčerka ni spala. Tretji dan v porodnišnici, ko se je njen organizem najverjetneje očistil sledi splošne anestezije, sem jo že nosila gor in dol in gor in dol. Ko sem patronažno sestro po prihodu domov najprej vprašala, kako se takega novorojenčka sploh uspava, me je debelo pogledala in rekla: “Položiš ga in zaspijo.” Pri meni pa je šlo vse narobe! Kar vam bom zapisala v nadaljevanju so moje izkušnje in ni nujno, da so moje težave v kakršni koli meri enake vašim. Kak nasvet pa vseeno mogoče pride prav tudi vam. Predvsem bo dobrodošla kakšna moja napaka, hehe.

Spanec je boljši kot žganec
Zgornji pregovor sicer veleva, da spanje včasih blagodejno vpliva na otrokov razvoj, kot pa hrana, jaz pa bi iz tega rada izpeljala predvsem to, da (po mojih izkušnjah) otroci, ki so siti, lepše spijo. Če bo novorojenček lačen, če se bo dojil kratko in se v tem času ne bo najedel dovolj, potem je velika verjetnost, da bo tudi spanec kratek in z veliko prekinitvami. Kaj v tem primeru svetujem? Gnezdenje! Vse mamice, uživajte v teh trenutkih. Uležite se poleg dojenčka, ponudite mu dojko vsakič, ko jo bo želel, vmes pa naj drema. Nič ni narobe če drema, jé, drema, jé. Vaša zaloga mleka se bo povečala, dojenček pa bo tudi iz dneva v dan večji in se bo znal hitreje podojiti, predvsem pa bo njegov želodček lahko sprejel večje količine mleka. Moja hčerka je zelo dobro začela spati šele okrog šestega meseca, ko sva začeli z uvajanjem goste hrane – takrat je postala taka zaspanka, da je imela dva spanca dnevno še globoko v prvo leto vrtca.

Noč ima svojo moč
Ko pomislim, kako sem sama sebi zakomplicirala življenje s prvorojenko in nočnim spanjem … v mojih mislih je to izgledalo nekako takole: zvečer jo podojim, odložim v posteljico, ona zaspi. Ko se prebudi, jo vzamem ven, podojim, odložim nazaj in bo spala. Mhm. Seveda. To mi je uspelo morda v celem njenem življenju ravno 3x. Dolgo sem potrebovala, da sem se nehala sekirati za vse “dobronamerne” nasvete tipa ‘otroka boš s spanjem v vajini postelji razvadila’ itd. Ko je bila stara dober mesec, sva kupila novo posteljo – iz širine 140 cm smo se upgrejdali na 180 cm in potem smo vsi skupaj udobno spali. Verjemite mi – otrok se ne bo razvadil! Več ko bo imel vaše bližine in topline in pozornosti, PREJ se bo osamosvojil in to velja tudi za nočno spanje. Ko se je ponoči prebudila, sem ji ponudila dojko, pojedla je, in zaspala naprej. Ker se je slabo dojila, je včasih podoj trajal tudi 1,5 ure, ampak jaz sem medtem lepo počivala in vse je bilo v najlepšem redu. Pri drugem sinu sem to počela od začetka in nikoli se ni zbudil več kot 3x na noč, v 20 minutah je pojedel in mirno spal naprej.

Pripomočki
Po približno 8 mesecih sem si jaz vseeno želela zvečer z možem pogledati kak film in dovolj sem imela tega, da sem čisto vsak sleherni večer otrokova ninica. Zato je uspavanje prevzel on. Moj drugi otrok je veliko bolj samostojen in se ne pritožuje, če ga zaspanega odloživa v posteljo, malo potolaživa in odideva. Brez joka mu je že kot dojenčku velikokrat uspelo zaspati samemu. Hčerka pa ni bila taka – odložiti se je v posteljico pustila šele, ko je trdno spala. Včasih sem jo uspavala v nosilki, največkrat pa jo je mož uspaval s poskakovanjem na gimnastični žogi. Zelo blagodejno pa je na spanje obeh vplival beli šum.

Naspani otroci spijo bolje
Gaja je noč prvič v celoti prespala ne-vem-katerega marca 2016 – to je bila noč po tem, ko je podnevi vsega skupaj spala 5 ur! In takrat sem začela opažati vzorec – bolj kot je bil čez dan ritem spanca urejen, lepše je spala. Ni pa bilo lahko. Spala je v vozičku ali pa takrat, ko sem poleg nje ležala jaz. Sicer se je po 30 minutah vedno prebudila, ko se je zaključil prvi spalni cikel, in če sem v tem času bila pri njej, se je spanec lepo podaljšal in je spala tudi do 2 uri. Vem, da imamo mamice veliko dela, in da je težko včasih odriniti misel na umazano perilo in podobno, ampak vseeno – postorite to popoldne, ko je doma partner, čez dan pa vseeno raje tudi ve malo počivajte.

Skoraj sem končala. Na koncu bi rada položila na srce samo eno stvar – ČAS. Vse bo slej kot prej minilo. Sama si sploh ne upam poiskati kakšne objave iz naše FB skupine Novembrčkov. Mislim, da sem tako veliko pisala o (ne)spanju moje hčerke, da sem se že vsem smilila. Ampak je začela spati! Malo po 2. rojstnem dnevu, ko so ji izrastle zadnje petice, se je situacija začela umirjati. Spanje je razvojno pogojeno. Vsak otrok bo nekoč zaspal sam in prespal celo noč v svoji postelji. Do takrat pa izkoristite trenutke, ko jim je vaša bližina cel svet in nekaj najlepšega. Časa za vzgojo bo še dovolj in včasih si bomo želeli, da bi bilo to, da moramo ležati z njimi dokler ne zaspijo, naš edini problem. Srečno!

Zapisala mami na obisku: Tina Bolta Bečaj

TISINA BLW PUSTOLOVŠČINA: Na dopustu

Avgusta smo en teden preživeli v Posočju. Nastanjeni smo bili v Tolminu, potepali pa smo se povsod naokrog: Bovec, Kobarid, kopanje v Nadiži itd. Izbrala sva apartma, da bi kuhali sami, ampak je bilo nesmiselno, da bi se vozili v apartma na kosilo, če smo bili na čisto drugem koncu. In tako smo vsak dan jedli tudi v restavracijah.

Res ne maram izbirati restavracij v krajih, ki jih ne poznam. Ne vem, a sem ekstra zahtevna, ali je izbira restavracij res slaba? Že v “domačem” Novem mestu je izbira zelo boga. Na Gorenjskem, kjer sem bolj domača, bi lažje kaj priporočala. Trenutno izbiramo restavracije, kjer so igrala, pa da ni ravno takoj ob prometni cesti, in da imajo okusno hrano za normalen denar. V Posočju sem iskala restavracije z lokalno ponudbo. No, prav hude sreče pri izbiri nisem imela. Prvi dan sem (s pomočjo interneta, seveda) izbrala restavracijo, ki je zadoščala vsem pogojem, ampak ups, zaprta ob ponedeljkih. Potem smo prav nesrečno pristali v piceriji ob cesti, brez igral in z grozno slabo ponudbo. Ampak otroka sta bila že živčna in enostavno ni bilo časa za nov google referat. V piceriji imajo zrezke, burgerje, lignje in pice. Erik je želel pico in sem naročila pico. Navadno, da jo bo jedel tudi on. Sama bi izbrala kaj bolj zelenjavnega, ampak ni možno naročiti 50/50. Prosim jih, da nam priložijo kakšno rezino popečene paprike za Tiso. Pa so jo naložili kar na pico in to skrbno na tanko narezane rezine, haha. No, ja, zamotila se je, to je bil v končni fazi glavni namen.

Z izbiro niti naslednje dni nismo imeli prevelike sreče. En dan smo šli jesti v Pristavo Lepeno, kjer je restavracija sicer v krasnem ambientu, blizu so konji, umaknjeno je stran od vrveža. Ponudba in cene pa … Khm 🙂 Za manjšo porcijo zelenjave na žaru smo dali 10 €, za mešano meso na žaru s pečenim krompirjem pa 20 €. Tisi sem dala paradižnik.

En dan nam je potem le uspelo v restavracijo, v katero sem želela že prvi dan. In končno sem jedla nekaj lokalnega. Friko s polento in kobariške štruklje. Tisi sem naročila zelenjavo na žaru. Jedla je bučke in cuzala papriko.

Predzadnji dan smo se peljali z ladjico po Soči. Kje je boljša priložnost za jesti postrv kot na ladji? Bila je odlična, tako lepo pečena in res okusna. Tudi Tisa je dobila košček, ampak ni bila preveč navdušena. Sem ji dala krompirček, iz katerega sem poskušala odstraniti čimveč soli. Zelenjava je bila žal narezana na premajhne koščke in ji je samo težave povzročala. Dobila je še kos solate, ki je bil na krožniku kot dekoracija.

V apartma smo torej vedno prišli šele zvečer. Ugani, kaj to pomeni? Ja, dala sem ji večerjo, čeprav sem rekla, da je še nekaj časa ne bom dala. Skuhala sem juho. Joj, to res ni po mojem okusu. Pa še vse začimbe, razen soli, sem pustila doma. Pustila, ne pozabila. Ker se mi jih res ni dalo tovoriti. Sem si mislila, bomo preživeli teh par dni. Za Tiso sem v juhi pustila večje kose krompirja, korenja in ohrovta. In ji nekaj juhe odlila, da jo je popila iz kozarčka. Kako je ta otrok navdušen nad hrano, to je noro! In tudi pije juho zelo rada. Juho sem solila šele na koncu. Erik je iz juhe pojedel korenje in krompir, popil tekočino. Jaz sem se pomatrala z vsem, mož je pa užival, ker so mu take juhe res dobre.

Kaj naročite, ko z dojenčkom jeste zunaj, sem vprašala tudi vas na instagramu in odgovori so različni. Res je odvisno od tega, koliko kompliciraš. Jaz precej. Brez glutena, brez soli … že samo to je izziv. Jaz sem se potem odločila, da ne bom komplicirala preveč, in da bo na dopustu pač jedla tudi kaj, kar sicer ne bi. Zaenkrat količina hrane, ki jo poje, itak ni velika, mora pa obvezno sodelovati pri obrokih, ker je nad hrano navdušena.

Večina vas v restavracijah sicer naroča pečen krompir in zelenjavo na žaru. Nekateri tudi testenine, ribe, krompir z blitvo, ocvrt zrezek in otroku date le meso, brez cvrtja, pa recimo razne solate, kjer se da kak večji kos dati tudi otroku. Saj opcije vedno so, ampak niso pa vedno optimalne.

Želim si, da bi enkrat v prihodnosti gostinci mislili tudi na manjše otroke. Ker, roko na srce, tudi meniji za večje otroke so obupni. Hrenovke, pohančki, pomfri – to je to, kar najdeš na otroškem meniju. Kje pa je zdrava hrana?

TISINA BLW PUSTOLOVŠČINA: Četrti teden – malo bolj zares

Po treh tednih spoznavanja sadja in zelenjave sem se odločila, da je čas še za druge okuse. Zaenkrat ji bom ponujala brezglutenska živila (gluten bi rada uvajala čim kasneje). Jajce bom najbrž uvajala kmalu, ampak po dopustu. Meso ji bom dala, ko bom dobila kaj domačega (računam na piščanca in govedino – drugega niti ostali ne jemo, zato ji ne bom uvajala npr. zajca ipd.). Kot boste videli v nadaljevanju, je že dobila prvo ribo. Mlečnih izdelkov še ne bom uvajala – na vrsto pridejo najbrž šele po devetem mesecu. Kravje mleko bo dobila pred vstopom v vrtec, pa še to samo zato, da vidimo, da ni alergična, ker sicer mleka pri nas ne pijemo. Vsaj do prvega leta ne bo dobila gob, morskih sadežev ipd. Pa seveda ne soli in sladkorja.

22. dan – pesini polpeti

22. dan uvajanja

Danes sem ji pripravila kosilo zelo na hitro. Ni namreč zaspala takrat, ko sem pričakovala, da bo, zato sva jedli pred spancem. Sebi sem pogrela včerajšnje ostanke, Tisi pa naredila najbolj simpl polpete z rdečo peso in ajdovo moko, zraven pa servirala paradižnik in papriko. Nad paradižnikom je navdušena! Sledilke na instagramu so me prosile za sliko obrokov prej/potem, zato jo bom večinoma objavljala. Nekaj drobtinic od polpetov je bilo še na tleh, pa paprika vidim, da se je nekam skrila. Pojedla je namreč ni.

22. dan – krožnik po zaključenem hranjenju

23. dan uvajanja

Dnevnega ritma nikakor ne uspeva ujeti. Danes je to zgledalo tako, da je začela tečnariti, ko sem pripravljala kosilo, sem ji dala zizo in je zaspala. Kosilo sem torej pojedla sama, ona je jedla, ko se je zbudila. Pa dolgočasni sva bili danes s kosilom. Ampak dojenčku je vseeno, če je cel teden enaka hrana 😉 Zase sem naredila bučkine polpete in solato s paradižnikom, kumaro, mehkim sirom in bučnim oljem. Tisa pa je jedla bučkine polpete (namenoma narejene v podolgovati obliki, da lažje prime). Sestavine: čebula, naribane bučke, kumina, ajdova moka. Zraven sem ji ponudila svež paradižnik in kumaro. Ampak danes nisva ujeli pravega momenta in ni bila prav hudo zainteresirana. Polpetke je sicer jedla in bila kar zadovoljna, potem pa se je naveličala in sva se šli umiti in na še eno rundo zize 🙂

23. dan – bučkini polpeti

24. dan uvajanja

Danes sva imeli dva obroka. Za kosilo sem ji pripravila brezglutenske testenine s paradižnikovo omako (paradižnik, česen in peteršilj sem pokuhala, potem pa zmiksala), zraven servirala svežo kumaro in paradižnik. Testenine so ji bile zanimive, ni pa kaj dosti pojedla. Zanimal jo je tudi paradižnik, a ne za dolgo. Kumari ni namenila pozornosti ☺️ Za zajtrk pa sva jedli bananin kruh. Njej sem ga pripravila z ajdovo moko in brez dodanega sladkorja in drugih dodatkov (nam dodam orehe in koščke čokolade). Zraven sem ji dala omako: banana + rožičeva moka. Nič ji nisem pomagala pri hranjenju. Ko je zagrabila bananin kruh, ga je avtomatsko namočila v omako in jo potem lizala dol. Malo je odgriznila, ampak nič prežvečila in pojedla. Zlato pravilo za začetek uvajanja: ne se preveč truditi s pripravo, saj je velika verjetnost, da sploh ne bo nič pojedel.

24. dan – testenine s paradižnikovo omako

Bananin kruh z bananino omako

25. dan uvajanja

Kakšen luksuz je uvajanje hrane poleti, ko 25. dan lahko že sladoled ješ! Tisa nas je napadala že dlje časa, ko smo jedli sladoled in sem se odločila, da pripravim takega, ki ga lahko jé tudi ona. In na ta način sem ji lahko dala tudi letošnje domače češnje, ki sem jih imela v skrinji. Zmiksala sem jih skupaj z banano in napolnila modelčke za sladoled. Naredila sem še en okus, in sicer breskev in banane. Uživala je in bi ga jedla še še še. Tole je super tudi za takrat, ko jih mučijo zobki in dlesnim paše hladno. No, tudi za kosilo sem ji privoščila žurko (sebi pa veliko pospravljanja). Ker želim, da jé čimbolj podobno kot mi (pač ne soljeno), je danes tudi ona dobila riž in kumare “v omaki”, ampak ona seveda še brez smetane. Torej kuhane kumare, hehe. Z dodanim šetrajem. Mislim, da ji je uspelo pojesti nekaj rižkov in pa kumare so ji bile zelo všeč. Za popiti je pa dobila jabolčni sok. Kuhala sem namreč kompot, ker iz jablan že ful odpadajo jabolka in mi jih je škoda metati stran. Jih obrežem, narežem in skuham kompot. Dodala sem cimet, zvezdasti janež in komarček. Zelo ji je bilo všeč, čeprav je bil precej kisel, in ga je kar precej popila.

25. dan – prvi sladoled

26. dan uvajanja

Danes smo spet vsi skupaj jedli zunaj, in sicer pečen krompir in orado z žara. Krompirja sem ji namenoma dala več, ker sem vedela, da bo letel po tleh in res je poskusila čisto vsakega. Orado sem pripravila s česnom in rožmarinom. Jo je poskusila – zagrabila v dlan in potem cuzala. Nekaj jo je pojedla, ne pa vse. Pila je spet jabolčni kompot nad katerim je zelo navdušena in bi ga kar pila pila pila.

26. dan – prvič ribica

27. dan uvajanja

Spet testenine? Ma, ja 🙂 Včeraj sem kuhala paradižnikovo mezgo, ki je v moji izvedbi v resnici bolj zelenjavna omaka. Paradižnik, paprika, bazilika, peteršilj, čebula in česen. Vse to sem pokuhala, zmiksala in večino zapakirala za v skrinjo, nekaj uporabila za lazanjo, ki jo bomo jedli za kočerjo, malo pa sem jo dala na stran in kar direktno v njej Tisi skuhala brezglutenske svedrčke. Uživala je v prehranjevanju, jaz pa malo manj ob čiščenju 😉 Po obroku ji vedno ponudim tudi malo vode, kmalu se pa potem tudi podoji.

27. dan – spet testenine z zelenjavno omako

28. dan uvajanja

Zaspan in len dan sem imela, kar pomeni, da je tudi Tisa na krožnik dobila samo polpetke in danes možnosti izbire pač ni imela. Je bilo pa v teh polpetkih en kup novosti. Dopoldne sem šla na vrt in nabrala blitvo. V tistem trenutku še nisem vedela, kaj bom z njo. Zmiksala sem jo skupaj z lečo, dodala kumino in svežo baziliko, ter ovsene kosmiče. No, mislila sem, da so kosmiči, ki sem jih zadnjič našla v DM, samo navadni polnozrnati brezglutenski ovseni kosmiči. Danes pa sem videla, tik preden sem jih dodala masi, da imajo dodana še sončnična semena, polnozrnate riževe kosmiče, rumeno laneno seme in sezam. Pa sem jih vseeno dala zraven – toliko, da je bila primerno gosta masa. Potem pa pekla cca 20 min na 180 stopinj. Tisa se je z njimi bolj ko ne samo igrala, malo preprijemala, tudi malo grickala in cuzala, ampak prav veliko danes ni ostalo v njej.

28. dan – blitvini polpeti

29. dan uvajanja

Danes sva bili cel dan od doma, zato sem seboj vzela včerajšnje polpetke. Ponudila sem ji jih, ko sem bila s prijateljico na pijači. Malo jih je grickala, jedla jih ravno ni.

30. dan uvajanja

Očitno imam ene čudne dneve. Danes sva imeli leteče dopoldne, potem pa je bilo prevroče in preveč sem bila utrujena, da bi sploh lahko pomislila na hrano. Imela sem še eno precej veliko breskev in sem jo narezala in ponudila Tisi. Pojedla je skoraj polovico!

31. dan uvajanja

Danes sva imeli bolj jesensko kosilo. Pa še to ni bilo tipično kosilo, ampak bolj zajtrk ali malica. Na parceli imamo stare sorte jablan, iz katerih že odpadajo jabolka. Na enem od dreves rastejo res lepa velika jabolka in mi jih je škoda metati stran (za kar tako jesti so namreč prekisla). In kot sem že omenila skuham kompot. Danes sem jabolka narezala na krhlje, da sem ji lahko ponudila tudi samo kuhana jabolka. Odlila sem vodo in jo shranila za pitje, iz preostanka jabolk pa naredila čežano. Veš, da je jabolčna čežana lahko nadomestek jajca? Jaz sem ji danes dodala ajdovo moko in brezglutenske ovsene kosmiče ter spekla palačinke. Ker imam domača jabolka, ki niso špricana, jih kuham z lupino. Tisa je krhlje zelo lepo jedla tako, da ji je lupina ostala v roki, ostalo je pa pojedla. In pojedla je res veliko.

31. dan – ajdova palačinka z jabolčno čežano

Če bi naju rada spremljala sproti in te zanima več, pa dobrodošla na moj instagram profil.

TISINA BLW PUSTOLOVŠČINA: Prvi trije tedni

Tisa je bila stara pet mesecev in pol, ko je jasno pokazala, da je čas za uvajanje hrane. Jedli smo lubenico, ona jo je pograbila, nesla v usta in jo cuzala. Jaz pa sem se morala sprijazniti, da bomo začeli z uvajanjem prej kot sem načrtovala (začeti sem želela po dopolnjenem šestem mesecu).

Veš, kaj je BLW? Simpl razlaga: je okrajšava za baby led weaning. Gre za način uvajanja hrane, pri katerem popolnoma sledimo otroku. Ponujamo mu kose in se hrani sam. BLW ni modna muha. Je način uvajanja hrane iz pradavnine. Ko je otrok pripravljen, pograbi hrano in jé skupaj z družino. Vmes smo (vsi mi kot družba) potem malo zašli, začeli komplicirati s kašicami, pasiranjem itd. Jaz zagovarjam, da mora otrok jesti hrano tako kot je. Torej nespasirano, tako kot jo bo jedel kasneje v življenju.

Zakaj kašice? Jaz mislim, da zato, ker s(m)o starši razvajeni. Večina razmišlja tako, da je lažje spasirati kašico in jo po žličkah otroku dati v usta – če je nad tem navdušen ali ne. Nobene packarije in to je to. Meni je lažje dati otroku del svojega obroka in ga držati v naročju medtem ko sama jem. Ja, potem je nekaj čiščenja po tleh, ampak mi je vredno, ker imam ob tem otroka, ki je zadovoljen, ker je nekaj dosegel sam. Kašice so se začele dajati tudi zato, ker so ljudje kar naenkrat imeli potrebo po tem, da hrano uvajajo prej. Včasih se je čakalo, da je bil otrok pripravljen, potem pa se je začelo hiteti in prehitevati otroka. Ne razumem, zakaj.

Eden prvih ponujenih obrokov

Tisa je imela pri petih mesecih in pol vse znake pripravljenosti, razen samostojnega sedenja. Ker se je Erik samostojno usedel šele pri desetih mesecih, sem se odločila, da na to ne bom čakala. Do nadaljnjega jo bom torej držala v naročju v pokončnem položaju.

Jaz sem na tem področju precej »stroga«. BLW zame pomeni, da otrok vedno jé sam. Da mu nikoli ne pripraviš kašice, in da ga nikoli ne hraniš ti.
»Jaz sem mu dajala kašice, pri desetih mesecih pa sva začela z BLW.« To potem ni BLW. BLW ne pomeni (samo) hranjenja s koščki, ampak hranjenje na otrokovo pobudo. S koščki pa bo tako slej ko prej začel vsak. BLW se prepogosto razume kot hranjenje s koščki. Ampak v resnici bo otrok dobil tudi hrano “na žlico”, npr. gres ipd. Sprva bo najbrž tudi to jedel z rokami, počasi pa osvojil pribor. Jaz ji juho zaenkrat dajem po kozarčku, da jo popije.

Kljub temu da imam precej močna prepričanja, in da hranjenja s kašicami ne razumem, mi je vseeno, kako ti hraniš svojega otroka. Imam prijateljice, ki svoje otroke hranijo s kašicami, pa se lahko čisto normalno pogovarjamo tudi o uvajanju hrane 🙂 Zadnjič me je ena mamica vprašala, zakaj so mi kašice nenaravne. Niso mi nenaravne kašice same po sebi, ker ja, tudi odrasli kdaj jemo kaj spasiranega, npr. kremno juho, ampak pač to jemo občasno. Nenaravno mi je hranjenje otroka. Otrok je sposoben več, kot smo včasih pripravljeni verjeti. Vsak otrok (razen, če ni rojen veliko prezgodaj ali ima kakšne zdravstvene težave) je sposoben jesti sam že kot dojenček. Samo dovoliti mu moramo. Z uvajanjem se nam ne sme muditi.

BLW absolutno ni za prestrašene mame, ki mislijo, da se bo otrok zadavil, če bo dobil košček hrane. Ampak jaz ob tem vedno opozorim, da se otroku lahko zaleti tudi kašica (najbrž se mu je tudi mleko kdaj, a ne?). Tečaj prve pomoči pa bi bil tako ali tako priporočljiv za vsakega starša 😉
BLW niti ni za tiste, ki uvajanje hrane dojemate kot odstavljanje od dojenja in komaj čakate, da bo nadomestil obrok. Uvajanje hrane ne bi smelo biti odstavljanje od dojenja. Uvajanje hrane pomeni spoznavanje hrane, spoznavanje okusov, oblik, tekstur, vonjev itd. Včasih traja mesece preden otrok sprejme hrano. Ampak to je ok.

Trije različni kosi zelenjave. Različne oblike, teksture, barve, okusi, vonji.

Jaz v prvih tednih hrano ponujam najkasneje za kosilo. Zato, da lahko spremljam, če bi bila kakšna reakcija in zato, ker se črevo šele navaja na vse skupaj in si res ne želim dodatno neprespanih noči. Če jo bo črvičilo, naj jo čez dan. Večerja torej pride na vrsto kot zadnja. Včasih dobi za jesti enkrat na dan, včasih dvakrat. Odvisno od tega kaj in kdaj jemo ostali ter kdaj ona spi.

Jaz sem se odločila, da ji bom prve dva do tri tedne ponujala samo sadje in zelenjavo. Načeloma vedno vsaj dve različni stvari, da se sama odloči, kaj bo poskusila, in da – kot sem že omenila – spoznava različne barve, oblike, teksture, vonje in okuse. Poletje je idealen čas za uvajanje, ker je vrt poln dobrot. Zato ji ponujam tudi hrano, ki spada pod alergene (paradižnik recimo), ampak ker ga imam na svojem vrtu, vem, da ni bil nič šprican in ji ga upam dati. Če bi hrano začela uvajati decembra, paradižnik ne bi bil na krožniku prav kmalu, ampak šele v sezoni. Vedno se trudim izbirati lokalno in sezonsko hrano tudi za nas. Poleti to res ni težko, izbire je veliko. Tisa je tako v prvih treh tednih spoznala že veliko različnega sadja in zelenjave. Poskusila je lubenico, robide, maline, jabolko, hruško, breskve, od zelenjave tudi surov paradižnik, kumaro, papriko. Korenje, brokoli, stročji fižol sem ji skuhala, ampak na minimalno vode. Rdečo peso in krompir sem spekla v pečici, bučko sem popekla na ponvi.

Maline in robide niso optimalne oblike za začetek uvajanja, a Tisa se je z njimi odlično spopadla.

Tisa je nad hrano navdušena in jo z veseljem spoznava in okuša. Prav veliko zaenkrat seveda ne pojé, ampak po izločkih vidim, da kar nekaj hrane v resnici že ostane v njej. Naju navdušuje predvsem s svojo zagnanostjo in resnično željo po raziskovanju. Hrane se vedno zelo razveseli in jo že obvlada kot prava profesionalka 🙂 Lepo je jedla celo robido in malino, ki sicer nista najbolj primerne oblike za začetek uvajanja. Malino sem ji za začetek nataknila na prst, robido pa je pograbila kar sama. Pravzaprav je navdušila že prvič, ko je pograbila lubenico, ker košček prav tako ni bil primerno odrezan (takrat še nisem vedela, da jo bo poskusila), ona pa jo je držala in jedla kot da to dela že nekaj časa 🙂

Na slikah lahko vidiš, kako je zgledalo prehranjevanje v prvih treh tednih. Zdaj ji bom počasi začela dodajati tudi druge stvari. Se oglasim čez kak teden 😉 Če bi naju rada spremljala sproti in te zanima več, pa dobrodošla na moj instagram profil.

Dojiti drugega otroka ni enako kot dojiti prvega

Vsak otrok je drugačen. Vsaka zgodba o dojenju je drugačna. In to sem se sama naučila zelo kmalu zatem, ko se nam je pridružila Tisa.

Erika sem dojila dve leti in dva meseca. Prepričana sem bila, da pri drugem otroku ne bo nobenih težav, saj pa so zize že navajene.

Ko se je Tisa prvič prisesala, smo vsi prisotni kar malo debelo pogledali, ker se je prisesala prav po šolsko in lepo vlekla. No in od prvega podoja naprej je bila na zizi nonstop 🙂 Ena sestra v porodnišnici mi je rekla, da me sploh ni videla drugače kot med dojenjem 🙂 Vsakič, ko je prišla v sobo, je bila Tisa priklopljena name. In bili so zelo razumevajoči. Noben mi ni zatežil, da imam otroka preveč na zizi. Midve sva se lepo crkljali in Tisa je ustvarjala povpraševanje. Osebje na oddelku mi je pomagalo, saj sem bila po carskem rezu in je bil kar izziv vstati, vzeti Tiso, jo pristaviti. Ker me je po carskem rezu vse bolelo, in ker so bolniške postelje res neudobne, je žal nisem imela ob sebi, ampak je spala v posteljici.

Kljub temu da je lepo vlekla, so se kar naenkrat pojavile težave. S tem, ko je ustvarjala povpraševanje, je prišel tudi velik naval mleka, bradavice so se mi povečale in kar naenkrat ni znala več lepo zagrabiti. Iz porodnišnice sva tako odšli z obgriženimi bradavicami.

foto: Ustvari spomin

Citiram sama sebe, 4. dan po porodu. Nore bolečine, moje telo v krču med pristavljanjem, ne zmorem niti dihati, kaj šele, da bi se s kom pogovarjala med dojenjem. Lanolin, komprese, domač nesegrevan med … Nič mi zares ne pomaga. Z dvignjeno majico zračim svoje zize kot sredi poletja. Mažem jih s svojim mlekom. Ne upam jesti polente za večerjo, da ne bi slučajno še dodatno spodbudila tvorbe mleka.

5. dan po porodu. Sedim na kavču, z dvignjeno majico, da se bradavice zračijo. Mleko mi teče nekontrolirano. Če pozabim zize podložiti s tetra plenico, mi mleko teče po trebuhu in zmoči hlače. Lepljiv trebuh od sladkega mleka in oblačila s fleki od mleka. Ni seksi, je pa realno. Hvaležna za hrano, ki jo je skuhala tašča in imamo hitro pripravljene obroke iz skrinje. Jaz se slabo počutim, če sem predolgo na nogah, mož pa čas tudi raje preživlja s starejšim otrokom kot da bi bil cel dan za štedilnikom.

6. dan po porodu. Počutim se kot da ne bi nikoli dojila. Drug otrok, druga zgodba. S pomočjo Urške Repnik (svetovalke za dojenje) osvojim trike, ki omilijo bolečino med podojem. Aleluja! Diham in se lahko pogovarjam med podojem.

7. dan po porodu. Nov izziv z dojenjem. Medtem ko moje zize komaj čakajo, da se izpraznijo, se mala frajla ne želi priklopiti na levi strani. Spet jokava obe. In spet rabiva mir med dojenjem. Srbijo me šivi in komaj čakam, da gredo ven. Vsake toliko se spozabim in naredim gib, ki ga ne bi smela. Bolečina me opominja, da moram paziti nase, povečana količina čišče pa, da je kavč moj najboljši prijatelj, in da ne smem biti preveč aktivna.

Tole sem o poporodnem obdobju takrat delila na instagramu. Še dobro, da sem zapisala, ker slabe stvari mame pozabimo. Torej ja, šesti dan po porodu smo se peljali v Ljubljano k Urški, da mi je svetovala glede pristavljanja. Tisi je pogledala jeziček in ugotovila, da je morda le minimalno priraščen, sicer pa je videti ok. Ko je videla, kako se doji, je komentirala, da ima čisto vse znake priraščenega jezička. Ni se morala dobro pristaviti, na zizi je cmokala, bila je nemirna, mleko ji je teklo iz kotičkov ust itd. Z dlesnijo je tako čudno drgnila ob mojo bradavico, da mi jih je zdrgnila do krvi. Bilo je res res res boleče. Urška se je zelo potrudila, mi pokazala več različnih trikov, položaje za dojenje itd., ampak noben prijem ni prinesel popolne rešitve. Mene je podoj še vedno bolel. V nekaterih položajih sicer malo manj, ampak nekega hudega izboljšanja pa ni bilo. Razumljivo, saj so se bradavice morale pozdraviti. Triki so sicer pomagali vsaj toliko, da je dojenje bolelo manj in da sem med podojem lažje dihala.

Potem pa sva se odločila, da jo peljeva še na kraniosakralno terapijo. V Celje smo šli k Marti in priznam, da sem bila malo skeptična. Slišala sem že več zgodb o uspehu, ampak morala sem preizkusiti sama. Ko sem jo po končani terapiji pristavila, sem rekla VAU. Dejansko je bilo boljše. Ne znam razložiti, kaj je naredila, ampak Tisa me je nehala drgniti z dlesnimi, veliko lepše je sesala. Vsak naslednji podoj je bil lažji, bradavice so si počasi opomogle in dojenje je postalo tako kot ga poznam – prijetno. Mislim, da smo šli vse skupaj na tri ali štiri terapije. Moji poporodni možgani so čisto preveč luknjasti, da bi se spomnila. Tisa je bila rahlo zategnjena, čeljust pa je imela minimalno zamaknjeno in zato me je tako drgnila. Zamika dlesni vizualno ni bilo videti, terapevtka pa ga je začutila.
Kar se mene tiče – kraniosakralni terapevti delajo čudeže!

Marta mi je povedala, da v skandinavskih državah kraniosakralni terapevt pride v sobo nekaj ur po porodu in naredi terapijo otroku in mami. Vau! Pri nas pa tako malo ljudi ve zanje. Jaz sem res hvaležna, da spremljam ljudi, ki osveščajo, ki delijo pomembne informacije, in ki mi predstavijo še kaj novega.

Na mojem mestu bi večina mamic obupala, ker bi bile bolečine prehude, in bi rekle »ne zna se pristaviti, mu bom dala flaško« ali »jaz ne znam dojiti« ali »moje zize niso primerne za dojenje«. Jaz pa sem bila trmasta in z res veliko željo po tem, da bom dojila in sem vedela, da bom šla čez vse prepreke, da mi bo uspelo. Hvaležna sem za podporo možu tudi, ko je bilo najtežje. Ko me je gledal med podojem, ko sem jokala in komaj dihala, mu ni bilo najlažje. Čeprav sva oba vedela, da bom dojila, vem, da je imel nekajkrat na koncu jezika, naj se neham truditi in naj ji raje dam flaško.

Ampak smo zborbali. Neskončno hvaležna sem Urški in Marti za pomoč.

Hvaležna sem tudi družini, ki je počakala z obiski, nam dala čas za naše povezovanje in za premagovanje poporodnih muk. Res mi ni bilo do tega, da bi takrat gledala še kogarkoli drugega.

Želim si, da bi ženske imele dostop do znanja, da bi se že med nosečnostjo zanimale za dojenje. Pomembno je, da imamo podporo v poporodnem obdobju že na oddelku v porodnišnici in potem doma s strani družine, prijateljev, patronažnih sester itd. Investirati v obisk svetovalke za dojenje JE vredno. Veliko ceneje kot adaptirano mleko naslednjih xy mesecev 🙂 Enako velja za kraniosakralno terapijo. Da bi lahko vsem mamicam povedala, da to obstaja in kaj vse lahko reši!

Meni je v tem bistvo – znanje. Nič ni narobe, če ne boš dojila. Ampak če imaš željo, je prav, da imaš podporo, da ti uspe. Podporo pa je treba znati poiskati.

Kam usmerjam nosečke in novopečene mamice? Na Veva. Vedno 🙂 Branje člankov na njihovi spletni strani je osnova. Predavanja v spletni šoli za starše so nadaljevanje. Za sprotno podporo še facebook skupina Dojiva se. In knjiga Želim dojiti.

In Festival Dojiva se, seveda. To soboto, 1. avgusta, med 9h in 11h (v nekaterih krajih pa teden kasneje, preveri na dojiva.se), se srečamo v 19 krajih po Sloveniji in letos prvič tudi v Celovcu. Jaz vas bom skupaj s soorganizatorko Suzano sprejela na otroškem igrišču Portoval v Novem mestu. Letos bodo vsa predavanja izvedena online. Spremljaj stran dojiva.se in facebook stran Veva za več informacij. V soboto pa vam razdelimo vodnike Zaupam si (ki so prav tako odličen vir znanja), pozitivne afirmacije in nagrade naših sponzorjev in podpornikov.

Zaupaj si. To je pot do uspeha.