Naspani otroci spijo bolje

Hej! Tina tu. Pred leti sem imela priložnost na tem blogu že prijeti v roke virtualno gostujoče pero, ko sem drugega otroka rodila z VBAC-om in sem želela to izkušnjo deliti z mamicami, ki bi jim ta zgodba bila zanimiva. Tokrat se vračam, da povem moje mnenje o spanju otrok. Nisem nikakršna strokovnjakinja, samo mama, ki se ji je pred petimi leti obrnil svet na glavo, ko sem v roke dobila novorojenčico, ki ni bila čisto nič podobna tistemu, na kar so me pripravljali v šoli za starše. No, pa pojdimo lepo po vrsti …

Moje izhodišče
Torej – v večini šol za starše in v precej priročnikih vam bo pisalo, da novorojenček spi od 18 – 22 ur na dan. Ta podatek je lahko precej zgovoren, a v resnici povsem irelevanten. Sama se z urami nikoli nisem kaj dosti ukvarjala, vedno pa sem trdila, da otrok MORA SPATI. Ne podpišem tega, da je 5-mesečniku dovolj en 30-minutni power nap v dnevu. Skoraj prepričana sem, da nekje obstaja znanstvena študija, ki potrjuje mojo tezo, predvsem pa vem, da to še zlasti ni dobro za psihično stanje mame. Ko sem novembra 2015 v roke dobila 3 dni staro novorojenčico, ki je kar gledala in gledala in gledala – no, takrat se je začelo moje dolgo popotovanje po deželi sanj.

Vsak otrok je drugačen …
… in žal ni univerzalnega nasveta. Moja prva hčerka ni spala. Tretji dan v porodnišnici, ko se je njen organizem najverjetneje očistil sledi splošne anestezije, sem jo že nosila gor in dol in gor in dol. Ko sem patronažno sestro po prihodu domov najprej vprašala, kako se takega novorojenčka sploh uspava, me je debelo pogledala in rekla: “Položiš ga in zaspijo.” Pri meni pa je šlo vse narobe! Kar vam bom zapisala v nadaljevanju so moje izkušnje in ni nujno, da so moje težave v kakršni koli meri enake vašim. Kak nasvet pa vseeno mogoče pride prav tudi vam. Predvsem bo dobrodošla kakšna moja napaka, hehe.

Spanec je boljši kot žganec
Zgornji pregovor sicer veleva, da spanje včasih blagodejno vpliva na otrokov razvoj, kot pa hrana, jaz pa bi iz tega rada izpeljala predvsem to, da (po mojih izkušnjah) otroci, ki so siti, lepše spijo. Če bo novorojenček lačen, če se bo dojil kratko in se v tem času ne bo najedel dovolj, potem je velika verjetnost, da bo tudi spanec kratek in z veliko prekinitvami. Kaj v tem primeru svetujem? Gnezdenje! Vse mamice, uživajte v teh trenutkih. Uležite se poleg dojenčka, ponudite mu dojko vsakič, ko jo bo želel, vmes pa naj drema. Nič ni narobe če drema, jé, drema, jé. Vaša zaloga mleka se bo povečala, dojenček pa bo tudi iz dneva v dan večji in se bo znal hitreje podojiti, predvsem pa bo njegov želodček lahko sprejel večje količine mleka. Moja hčerka je zelo dobro začela spati šele okrog šestega meseca, ko sva začeli z uvajanjem goste hrane – takrat je postala taka zaspanka, da je imela dva spanca dnevno še globoko v prvo leto vrtca.

Noč ima svojo moč
Ko pomislim, kako sem sama sebi zakomplicirala življenje s prvorojenko in nočnim spanjem … v mojih mislih je to izgledalo nekako takole: zvečer jo podojim, odložim v posteljico, ona zaspi. Ko se prebudi, jo vzamem ven, podojim, odložim nazaj in bo spala. Mhm. Seveda. To mi je uspelo morda v celem njenem življenju ravno 3x. Dolgo sem potrebovala, da sem se nehala sekirati za vse “dobronamerne” nasvete tipa ‘otroka boš s spanjem v vajini postelji razvadila’ itd. Ko je bila stara dober mesec, sva kupila novo posteljo – iz širine 140 cm smo se upgrejdali na 180 cm in potem smo vsi skupaj udobno spali. Verjemite mi – otrok se ne bo razvadil! Več ko bo imel vaše bližine in topline in pozornosti, PREJ se bo osamosvojil in to velja tudi za nočno spanje. Ko se je ponoči prebudila, sem ji ponudila dojko, pojedla je, in zaspala naprej. Ker se je slabo dojila, je včasih podoj trajal tudi 1,5 ure, ampak jaz sem medtem lepo počivala in vse je bilo v najlepšem redu. Pri drugem sinu sem to počela od začetka in nikoli se ni zbudil več kot 3x na noč, v 20 minutah je pojedel in mirno spal naprej.

Pripomočki
Po približno 8 mesecih sem si jaz vseeno želela zvečer z možem pogledati kak film in dovolj sem imela tega, da sem čisto vsak sleherni večer otrokova ninica. Zato je uspavanje prevzel on. Moj drugi otrok je veliko bolj samostojen in se ne pritožuje, če ga zaspanega odloživa v posteljo, malo potolaživa in odideva. Brez joka mu je že kot dojenčku velikokrat uspelo zaspati samemu. Hčerka pa ni bila taka – odložiti se je v posteljico pustila šele, ko je trdno spala. Včasih sem jo uspavala v nosilki, največkrat pa jo je mož uspaval s poskakovanjem na gimnastični žogi. Zelo blagodejno pa je na spanje obeh vplival beli šum.

Naspani otroci spijo bolje
Gaja je noč prvič v celoti prespala ne-vem-katerega marca 2016 – to je bila noč po tem, ko je podnevi vsega skupaj spala 5 ur! In takrat sem začela opažati vzorec – bolj kot je bil čez dan ritem spanca urejen, lepše je spala. Ni pa bilo lahko. Spala je v vozičku ali pa takrat, ko sem poleg nje ležala jaz. Sicer se je po 30 minutah vedno prebudila, ko se je zaključil prvi spalni cikel, in če sem v tem času bila pri njej, se je spanec lepo podaljšal in je spala tudi do 2 uri. Vem, da imamo mamice veliko dela, in da je težko včasih odriniti misel na umazano perilo in podobno, ampak vseeno – postorite to popoldne, ko je doma partner, čez dan pa vseeno raje tudi ve malo počivajte.

Skoraj sem končala. Na koncu bi rada položila na srce samo eno stvar – ČAS. Vse bo slej kot prej minilo. Sama si sploh ne upam poiskati kakšne objave iz naše FB skupine Novembrčkov. Mislim, da sem tako veliko pisala o (ne)spanju moje hčerke, da sem se že vsem smilila. Ampak je začela spati! Malo po 2. rojstnem dnevu, ko so ji izrastle zadnje petice, se je situacija začela umirjati. Spanje je razvojno pogojeno. Vsak otrok bo nekoč zaspal sam in prespal celo noč v svoji postelji. Do takrat pa izkoristite trenutke, ko jim je vaša bližina cel svet in nekaj najlepšega. Časa za vzgojo bo še dovolj in včasih si bomo želeli, da bi bilo to, da moramo ležati z njimi dokler ne zaspijo, naš edini problem. Srečno!

Zapisala mami na obisku: Tina Bolta Bečaj

Porodna zgodba: vaginalni porod po carskem rezu (VBAC)

Sedim zunaj na sončku, moja tavečja se igra v peskovniku, mala buba sonči svojo zlatenico v vozičku. Imam čas, mirna sem. Tretji poporodni “cmeravi” dan je mimo in zdaj lahko treznih misli zaupam mojo porodno zgodbo. Kolikor je bila prva grenka, je druga tokrat slajša.

Pa se moram v resnici vrniti malo nazaj. VBAC zgodbe ne bi bile VBAC, če se ne bi začele s carskim rezom, s katerim se je končal moj prvi porod. Prva nosečnost je bila brez posebnosti in kolikor je bilo v nosečnosti vse super, toliko bolj ni bilo nič super, ko je nastopil čas poroda. Bila sem 10 dni čez predviden datum poroda, vsak drugi dan naveličana hodila na kontrole v ljubljansko porodnišnico, otrok pa se je počutil okej, plodovnice je bilo dovolj, posteljica gestaciji primerna. No, pa so se me 10. dan čez rok le usmilili in dan prej napovedali, da mi bodo sprožili porod. Postopek je klasičen – ker sem bila dovolj odprta (4 cm), so me po klistirju poslali naravnost v porodno sobo, predrli mehur in čakali na moje popadke. Ki naj bi zagotovo prišli. Še vsaka jih dobi. No, ni jih bilo. Nisem bila presenečena, do te točke me je moje telo že neštetokrat pustilo na cedilu in vdala sem se v usodo, da moje telo preprosto ne ve, da mora otroka poroditi, haha. Želela sem si samo, da me končno že začne kaj boleti, da se nekaj začne dogajati. In se je. Umetni popadki so se iz ure v uro bohotili v vsej svoji moči, nekega vidnega napredka pa porod vseeno ni doživljal – odpirala se nisem oziroma zelo počasi, vse, kar se je dogajalo, je bilo to, da so otroku padali utripi. Po 4 urah popadkov sem začela dihati kisik, porodničar je bil čedalje več prisoten v porodni sobi, ko pa ob 17:22 en popadek ni bil več samo popadek, ampak konstantna 10-minutna bolečina, se je vse skupaj razpletlo z urgentnim carskim rezom zaradi fetalnega distresa. Mala je imela prekratko popkovnino in vsak popadek jo je zategnil in ji jemal kisik. Razplet vseeno ni idealen: iz narkoze sem se prebudila sredi hodnika, mojo Gajo so mi k licu prislonili za dve sekundi, in že sva šli vsaka v svojo smer – jaz na intenzivno, ona pa k preostalim novorojenčkom. Mi je pa carski rez prinesel zdravega in živega otroka. Vseeno pa občutek, ko s prerezanim trebuhom ležiš med cevkami, pa niti otroka ni ob tebi, ni eden prijetnejših.

In potem je tukaj januar 2018, dve leti in dva meseca kasneje. Spet sem noseča. O tem, kakšne so opcije poroda, sva z ginekologinjo resneje govorili šele v zadnjem tromesečju. Vprašala me je, kakšne so moje želje. Vem, da ima vaginalni porod številne prednosti, zato se, povsem zdravorazumsko, nagibam k njemu, če bo le priložnost zanj. Česa si sama podzavestno resnično želim? Kdo bi vedel. 3 tedne pred PDP-jem sem napotena na posvet v porodnišnico v perinatalni dnevni center. Po vseh preiskavah ginekolog sklene, da za poskus vaginalnega poroda ni zadržkov in mi določi datum 17. 10., 5 dni pred PDP-jem. Občutki so mešani – po eni strani sem razočarana, zakaj 5 dni prej? Če sem prejšnjo hčerko nosila do 10 dni čez rok, kakšne so šanse, da se bo tokrat karkoli naravnega in spontanega pričelo toliko prej? Po drugi strani pa sem mirna – če mi je namenjeno, bo tudi tokrat carski rez, v spinalni anesteziji, pa še intenzivni oddelek je prenovljen in je omogočeno 24-urno sobivanje mater in novorojenčkov. Vseeno pa sem imela upanje, da mi je mogoče tokrat namenjena drugačna zgodba, že sama nosečnost je bila povsem drugačna od prve – bila sem tipična nosečnica, jamrajoča in sebi smilujoča, haha. Bolel me je hrbet, imela sem velik trebuh, neznansko me je bolela sramna kost, imela en kup lažnih popadkov itd. Vseeno sem bila mirna, da bo tokrat vse skupaj manj travmatično – vsi so mi zagotavljali, da porodnice po carskem rezu ne pustijo, da se v porodni sobi brez napredka mučijo nešteto ur, ampak v takem primeru že prej naredijo carski rez. Jasno sem dala vedeti, da nočem, da se ponovi zgodba, podobna moji prvi izkušnji, če pa bi se vse razpletalo kolikor toliko normalno, pa se z veseljem podam v izkušnjo vaginalnega poroda.

Dnevi so minevali in v soboto, 13.10., se mi je odluščil del sluznega čepa. To še ne pomeni nič – lahko bi se porod začel čez dve uri, čez dva dni ali pa čez dva tedna. Dan kasneje, v nedeljo, 14. 10., se po neprespani noči (kako tipično nosečniško) zbudim ob 7. zjutraj na kavču. Premaknem se in začutim nekaj mokrega. Grem do kopalnice, se preoblečem. Si mislim, če je to plodovnica, potem bo še odtekala. Hlačke sem zamenjala še dvakrat, vseeno pa količina ni bila izjemna. Vseeno poklicem v porodnišnico, povem, da sem v stanju po carskem rezu in kaj naj naredim. Pravijo, naj se kar oglasim. Priklopijo me na CTG, vse ok. Dežurna babica me pregleda, odprta en prst, mehur še poln vode, bris na plodovnico pa vseeno ni bil povsem negativen. Napoti me na E oddelek v 4. nadstropje, v porodničarske vice, nek tak prehodni oddelek, kjer nisi niti se povsem za rodit, niti za domov, hehe. Spet me priklopijo na CTG in potem čakamo. Po CTGju me pregleda zdravnica in sklene, da počakamo do naslednjega dne, če se kaj začne, sicer pa naredijo carski rez. Bila sem pomirjena, sla nazaj v sobo, si naštimala en film na telefon in čakala. Potem pa me okrog pol devetih začne nekaj zbadati. Odprem aplikacijo in začnem beležiti popadke. Trije so bili na 6 – 7 minut, potem pa hitro na 4 minute. Vmes grem pod tuš, niso se umirili, beležim naprej. Bili so čedalje pogostejši in močnejši. Ob enajstih cimro priklopijo na CTG, omenim, da imam redne popadke, in pol ure kasneje priklopijo še mene, nato pa me se vaginalno pregledajo. Odprta 5 cm, gremo na klistir, potem pa v porodno sobo, pokličite moža. Na porodnem oddelku me sprejme čudovita babica Darja. Še enkrat me vpraša, kakšne so moje želje. Povem, da če bo vse potekalo kolikor toliko brez zapletov, poskusim naravno. Omeni mi, da me bo ona pregledala in podala svoje mnenje, da so v mojem primeru v stanju po carskem rezu, zelo zelo previdni. Pregleda me – odprta 6 cm, vse zmehčano. Reče, da njej se to zdi super izhodišče. Narediva še klistir, medtem že pride Denis in mi dela družbo med predihavanjem popadkov pred WC-jem, hehe. Na tej točki je bila bolečina še znosna, ampak tudi zelo intenzivna. Končno gremo v porodno sobo, spet me pogledajo, odprta 8 cm. Še sama nisem mogla verjeti, da se odpiram tako hitro. Potem pa dežurna specializantka tipa – potrebno mi je bilo predreti mehur, glava otroka pa je se balotirala, bila zelo visoko. Pokličejo okrepitev, se mi obesijo na trebuh, da otroka pritisnejo nižje, da ne bi prišlo do izpada plodovnice, nato pa predrejo mehur. Potem pa se je začelo. Čedalje hujši popadki. Že ob prihodu v porodno sobo sem rekla, da želim Ultivo, ampak dobila samo smejalni plin. Nisem si predstavljala take bolečine. Ko imaš občutek, da boš razpadel od znotraj. Potem nekako ujamem ritem dihanja smejalnega plina in “potiskanja”. Kakšno uro sem namreč ob vsakem popadku že potiskala, da sem otroka “zrinila” do točke, ko se je lahko porodil. Ta del je bil dejansko še najhujši, hkrati pa mi je to potiskanje omogočalo, da nekako preusmerim bolečino oz. jo usmerim v nekaj efektivnega. Potem pa si je babica Nina na glavo nadela kapo, oblekla predpasnik in vedela sem, da je konec blizu. In komaj je še imela čas, da si je nadela rokavice, tako hitro in silovito je moj fantek hotel na svet. In dva popadka kasneje je že bil na mojem trebuhu. Zopet s krajšo popkovnino. Pridelala sem rupturo druge stopnje, mislim, da imam 4 notranje šive, zunanjega nobenega.

Občutki? Ko izkusiš bolečino vaginalnega poroda, lahko preživiš vse, majkemi. Ne bom lagala – sredi poroda sem tuhtala, kakšna trapa sem, da sem se podala v to bolečo izkušnjo, mar bi prišla ob dogovorjeni uri na napovedan carski rez. Ampak ko dejansko iz sebe potisneš otroka, ko začutiš njegovo toploto, ko praktično takoj vstaneš, greš na stranišče … Vse to so prednosti, zaradi katerega delajo vaginalni porod naraven, po carskem rezu pa ostaneš samo še … prazen. Po porodu nisva bila ponosna samo jaz in moj mož, ponosni sta bili babici Darja in Nina, specializantka, pa še kdo v porodnem bloku mi je prišel čestitati. In na oddelku prav tako. Pogum, ki ga moraš imeti, da se podaš v tako izkušnjo, je neizmeren. Psihično sem bila sama zelo slabo pripravljena, ker sem do zadnjega gojila dvom v svoje telo in sebe, da sva tega sposobna, ampak mi je vseeno uspelo. Ker včasih moraš preprosto reči: zmorem in bom. In se do neke mere tudi prepustiti. Vsekakor pa je to izkušnja, zaradi katere neznansko občudujem ženske. Moč, ki jo moraš imeti za rojstvo otroka, je neznanska.

Zapisala mami na obisku: Tina Bolta