In tako je na svet prijokala Tisa …

To je med drugim tudi zgodba o načrtovanem carskem rezu v spinalni anesteziji.

Bil je petek, dan po predvidenem roku poroda, ko sva šla z možem na prvi pregled v porodnišnico. Prej sem na preglede hodila k svoji ginekologinji. Nič se ni dogajalo in pričakovala sva, da bova hitro opravila, potem pa šla na kavo, v trgovino in v vrtec po Erika. Pred porodnišnico sva se še nekaj hecala in sestri sem poslala posnetek »ha ha midva greva pa roditi«. V planu je bilo, da počakamo na naraven začetek poroda, in sicer maksimalno en teden čez rok. Prvič sem namreč rodila s carskim rezom, zato nismo upali čakati dlje. Sem pa dobila zeleno luč za termin 8 dni po roku, saj sem si res želela roditi po naravni poti. Ta dan torej nisva bila pripravljena na to, da bom ostala tam. Sem pa ravno ta dan uspela v avto dati torbo, ker “kaj pa, če me končno kaj prime”.

Po klasičnem postopku so me priklopili na CTG. Babice so malo sumljivo gledale v ekran, mi nosile kozarce vode in mi razložile, da je nekoliko povišan utrip in poskušajo ugotoviti, če je dete morda le dehidrirano. Ni šlo na bolje, ležala sem tam celo večnost, nato pa pride zdravnik. Sprva nič kaj prijazen mi razlaga, da bo treba narediti carski rez, ker se dete ne počuti več dobro. Bil je precej osoren, grob z besedami. Jasno mi je bilo, da se tako pogovarja z mano, ker je mislil, da bom želela iti z glavo skozi zid in bom vztrajala pri naravnem porodu. Jaz pa imam za sabo slabo izkušnjo od prvič in niti slučajno nisem želela tvegati. Kljub močni želji po naravnem porodu nisem vztrajala. Prosila sem ga, da naredi še ultrazvok in vaginalni pregled. Če bi slučajno … No, pa ni. Na ultrazvoku je videl, da je dete zelo veliko (takrat mu še nisem verjela) in me opozarjal, da ni pametno zavlačevati. Po vaginalnem pregledu pa je bilo jasno, da nimam več izbire. Če bi bila vsaj 2 cm odprta, bi mi lahko predrli ovoje in na ta način sprožili porod, česarkoli drugega pa niso smeli narediti, ker imam za sabo že en carski rez. Na tej točki sem pokimala tudi jaz in potem se je vse skupaj zelo hitro odvilo. Na hitro sem skočila ven, poklicala mami in prijateljico, jima naročila, da se dogovorita, katera pride, da bo šla po Erika v vrtec, potem pa sva že šibala v porodno sobo.

Tam so me pripravili, izpolnili vse možne vprašalnike in … sploh ne vem kaj vse so delali z mano. Še lupčka možu (s solzami v očeh in cmokom v grlu) in že sem bila v operacijski sobi. En kup ljudi, pogovarjajo se med sabo, tebe le vsake toliko kdo ogovori. Odločila sem se, da bom med operacijo budna. Kar nekaj časa je trajalo, da so pripravili spinalno anestezijo, potem pa kar naenkrat nisem več čutila nog. Na ta način (ko ne čutiš nog) se je kar izziv namontirati na operacijsko mizo, ampak mi je uspelo. Priklenejo ti roke, kar ni najbolj prijeten občutek.

Veš tisto pregrinjalo, ki ga vidiš v filmih in ga imajo ljudje med operacijo tam nekje nad trebuhom, da ne vidijo dogajanja nižje? No, to pregrinjalo sem dobila direkt pred nos. Malo čuden, tesnoben občutek.

In kar naenkrat akcija. Toliko dogajanja je bilo, da zdravnikov nisem slišala, kar mi je bilo zelo všeč. Njunih pripomb res nisem rabila poslušati. Težko je opisati, kakšni so občutki, ampak dejansko čutiš vse. Ne boli, ampak čutiš. Čutiš, kako ti razrežejo trebuh, čutiš, kako pritiskajo, razpirajo itd. Ampak zelo hitro slišiš jok. Jok tvojega otročka. V tistem trenutku je kar naenkrat vse ok. Babica mi jo pokaže čez pregrinjalo. Moje malo bitjece. Zadiham. Kmalu mi jo je babica še enkrat prinesla k obrazu, da sem jo lahko povohala in vsaj na hitro videla. Nato jo je odnesla v porodno sobo, kjer jo je čakal očka. Pripravljen na kengurujčkanje zgoraj brez 🙂

Da so mene zašili, je trajalo še približno pol ure. Ta čas se vleče in vleče. Jaz sem si prigovarjala, da če sem zdržala do zdaj, bom pa tudi še teh nekaj minut. In sem. Juhuhu!

Odpeljali so me po hodniku mimo porodne sobe, kjer sta se Tisa in očka crkljala in me čakala. Skupaj smo šli na oddelek, kjer so imeli kar nekaj dela z mano. Carski rez ni enostavna operacija. Bila sem noro žejna, piti pa nisem smela, pač pa so mi samo zmočili ustnice vsake toliko. Kmalu pa sem bila soočena z realnostjo – že zvečer bo treba iti na noge (rodila sem 13:25, na noge so me dali okrog 23h).

Imam izkušnjo z urgentnim carskim rezom v splošni anesteziji in s planiranim carskim rezom v spinalni anesteziji. Popolnoma različni izkušnji. Mene je bilo strah biti budna med operacijo, ampak je vredno. Otroka takoj vidiš, okrevanje je veliko lažje in hitrejše. Vseeno boli, vseeno traja nekaj tednov, da spet funkcioniraš približno normalno, ampak je lažje. Splošna anestezija je na meni pustila posledice – bila sem bolj utrujena, pa tudi zbegana in brez prave energije.

Tiso sem takoj dobila k sebi in sva se prvič podojili. Ves čas bivanja v porodnišnici sem jo imela pri sebi.
Rodila sem v petek, domov sem šla v ponedeljek (Erika sem prav tako rodila na petek, domov sem šla na torek). Če bi vprašali mene, bi šla domov že v nedeljo. Res sem komaj čakala, da greva v domače okolje in zelo sem pogrešala Erika. Ampak smo preživeli.

foto: Ustvari spomin

Bi kaj naredila drugače? Ja.

Kljub temu da sem imela spisane porodne želje (tudi za primer carskega reza), me je po porodu nekako “zmanjkalo” in ko so me ob odhodu na oddelek vprašali, če imam kakšne posebne želje glede nege otroka, sem rekla ne. Če bi vedela, da bo to pomenilo, da jo bodo potunkali v ribodermin, bi rekla drugače. Zakaj sem rekla ne, mi še danes ni jasno, saj sem imela zelo jasno željo, da ne brišemo verniksa, in da je vse skupaj čim bolj naravno. Kakorkoli, za nazaj ne morem spreminjati, moram pa najbrž še prb. 15x roditi, da bo potem enkrat vse tako kot si želim 🙂 🙂

Hudo mi je, ker nikoli v življenju (vsaj ne v tem 😉 ) ne bom izkusila lepega naravnega poroda. Vseeno pa sem hvaležna za dva zdrava otroka in pomirjena z odločitvijo, da tudi Tisi na svet pomagamo s carskim rezom.

Še vedno zagovarjam, da se je na porod treba pripraviti. Zato sem tudi napisala svojo izkušnjo. Morda s kakšno malenkostjo pomagam kateri od tistih, ki jih podobna zgodba še čaka. Če se pripravljaš na carski rez, pokukaj še na instagram, kjer je Katarina precej podrobno opisala svojo izkušnjo (poglej med njene highlightse). Njena izkušnja je sicer vezana na Ljubljano, moja pa na Novo mesto. Je nekaj razlik (v Novem mestu npr. ne delajo klistirja pred carskim rezom), a vseeno lahko izveš marsikaj zanimivega, razbila je nekaj mitov, npr. tega, da po carskem rezu nimaš čišče 😉

Kaj kupiti dojenčku (in staršem) ob rojstvu?

Moj blog je malo zaspal, kar pa ne pomeni, da sem čas za spanje imela jaz. Tole leto je noro, dogaja se vse in še kaj zraven. Selitev, poroka, nosečnost … Jap, vse to! 🙂

Poročena sva že, zapis o tem pride v prihodnjih tednih. Zdaj pa imam končno čas razmišljati tudi o novem družinskem članu, ki se nam pridruži v začetku naslednjega leta.

Iz takih in drugačnih razlogov sem zadnje čase večkrat razmišljala o tem, kakšna darila so primerna ob rojstvu otroka. Pri idejah so mi pomagali tudi moji instagram sledilci in odločila sem se, da jih delim z vami.

Ob rojstvu otroka pogosto podarimo oblačila, plišaste igrače ipd. Ampak za vse to v resnici starši poskrbijo že pred rojstvom otroka. Za dojenčka je vse pripravljeno. Ob rojstvu otroka pa sta se rodila tudi mamica in očka. Prav je, da se obdari (tudi) njiju.
Obstaja idealno darilo, s katerim boste obdarili celotno družino – bon za predavanja v spletni šoli VEVA. Starša bosta imela možnost poslušati kvalitetna predavanja in se naučila veliko koristnega, od pridobljenega znanja pa bo veliko imel tudi dojenček. Idealno!

Mamica po porodu potrebuje razvajanje in privoščite ji lahko bon za poporodno masažo. Poiščite ponudnika, ki ponuja še nekaj več. Tako kot sta se združila Ustvari spomin in A&M studio dobrega počutja, ki ponujajo paket družinskega fotografiranja in razvajanja mamice.

Osebno so mi všeč tudi personalizirana darila, ki so istočasno tudi uporabna. Dekice, rutke/slinčki itd. Nitka pa ustvarja odlične mini tetra pleničke, ki bodo uporabne v vsakem domu, pa čeprav niso personalizirane.

Česa so še bile vesele moje instagram sledilke? Kompleta modelirne mase za odtis rokice in nogice, knjigic, blazine za dojenje, pa tudi bonov za otroške trgovine (mamicam, ki živijo na podeželju, bodo prav prišli boni za spletne trgovine, da jim z dojenčkom ne bo potrebno po nakupih v fizične trgovine).

Kako še lahko zmagate ob obisku družine z novorojenčkom? Prinesite skuhano kosilo, ki ga bodo lahko dali tudi v skrinjo in imeli za večkrat. Tega bo sigurno vesela vsaka družina, saj časa za kuhanje ob novorojenčku večkrat rado zmanjka, poleg tega mamica potrebuje počitek in ji bo koristilo, če časa ne bo potrebno preživljati za štedilnikom.
Če tudi vi niste navdušeni nad kuhanjem, pa mamici lahko kupite Mleks kekse, ki spodbujajo nastanek mleka pri dojenju. Mamicam bo koristil tudi čaj za dojenje, ki ga najdete na luti.si (čaj bio mamica).

Kakšna darila pa so neprimerna?
Osebno kot neprimerna ocenjujem darila kot so plenice, kozmetični izdelki za dojenčke, pripomočki kot so stekleničke, dude ipd.
Lahko rečemo, da sem tečna mami, ki za dojenčka ne uporablja praktično nobenih kozmetičnih izdelkov, prav tako pri nas ne potrebujemo stekleničk, dud in podobnih pripomočkov. Tečna sem tudi pri plenicah. Pred kratkim sem v otroški trgovini ob nakupu dobila bon za popust na najbolj poznano znamko plenic (ki je namenoma ne omenjam) in ga nisem želela vzeti, sem rekla, da ne rabim. Je prodajalka pripomnila, da ga lahko komu podarim, pa sem ji razložila, da ne bom, ker nobenemu otroku ne privoščim, da na ritko dobi te pleničke. Ljudje ne vejo, ampak plenice so polne kemikalij itd. in niso prijetne za otroško ritko, čeprav se oglašuje seveda drugače. Vsaka mamica sama izbere pleničke. Nekatere pač izbiramo pleničke, ki so bolj prijazne do dojenčkove ritke in je škoda, da bi v dar dobile plenice, ki jih ne bi želele uporabiti.
Če se že odločite za tovrstne nakupe, se odločite za naravne izdelke. Če se odločite za mazila (za ritko ipd.), izberite SkinFairytale, ki ima med drugim v ponudbi kremico za otroško ritko.

Moje sledilke na instagramu so kot neprimerna darila ocenile tudi plišaste igrače (ker se otrok še dolgo ne bo igral z njimi, in ker jih bo najbrž dobil ogromno), oblačila (ker vsak raje kupi kaj po lastni izbiri, poleg tega imajo starši ponavadi že pripravljeno zadostno zalogo) in alkohol (da dobiš alkohol v dar ob rojstvu otroka, res ne razumem najbolje).

Je pa res, da smo si starši različni, vsak ima svoje preference. Vi jih najbolje poznate, zato boste znali najbolje izbrati primerno darilo. Nič pa ne bo narobe, če jih boste vprašali, česa si želijo, kaj potrebujejo, in če česa prav izrecno ne želijo. Verjamem pa, da bo vsako darilo dobrodošlo in spoštovano.

Jutranja misija: gremo v vrtec (o joku in izbruhih jeze)

Včasih gre najin dan takole …

Zbudil se je dobre volje, vstala sva na njegovo pobudo (to pomeni, da on prvi vstane, mi prinese copate in mi da jasno vedeti “mami, vstani!”) in šla proti dnevni sobi, kjer sem mu prižgala luč in videti je bilo, da se bo igral. Povedala sem mu, da moram na stranišče in padel je v jok v trenutku, ko je videl, da ne grem z njim v dnevno, ampak na stranišče. Oprosti mali, ampak res moram iti lulat. Prijokal je za mano in sem ga vzela k sebi, sva šla skupaj v kopalnico umiti roke, pa še vedno ni bil zadovoljen. Hotel je iti v dnevno. Ok, greva v dnevno. Kaj bi? Nima pojma. Na koncu se odloči, da bi imel zobno krtačko, ki jo je prejšnji večer pustil v dnevni (no comment na ta del). Greva umiti zobke? Jaa! 🙂 Ok, super. Greva v kopalnico, uspeva umiti zobe, jaz si na hitro namažem maskaro in se grem oblačiti v spalnico. Erik spet v jok, prijoka za mano v spalnico, me zvleče na posteljo in mi da vedeti, da se želi dojiti. Ok, ni panike, se bova še malo pocrkljala. Potem pa vidi moj mobitel in začne delati du du du. Joj, ne, ne bova že navsezgodaj poslušala baby shark. Mu razložim, da sharki še spijo in da jih zdaj ne moreva poslušati, da greva v vrtec, sharke pa bova poslušala popoldne. Bova previla rito? Neeee. Užaljen jok, metanje po postelji, jok, ki je bolj prisiljen kot ne. Poskušam se na hitro obleči, vmes mu umirjeno razlagam, da ga razumem, ampak da ne more imeti vsega, kar si zamisli in to kadarkoli si zamisli. Pride k meni v objem, v trenutku sem vsa umazana, ker mu valda teče iz noska in se je obrisal vame. Super, treba bo poiskati novo majico. Erik, a bova zdaj previla rito, da greva lahko v vrtec? Neee, ne in ne. Sledi jok, dretje, jaz pa globoko diham.

Sedel je pri meni v naročju in jokal, jaz pa sem mirila malo sebe, malo njega. Ko je prišel k sebi, sem mu rekla, naj mi pove, kaj želi. Peljal me je v dnevno. Ok, kaj želiš? Pil bi. Ok, greva v kuhinjo in mu dam, kar želi – ovseni napitek. Popije in je zadovoljen. Uspeva iti v spalnico in ga previjem. Ves navdušen mi tako kot ponavadi ponudi še najino on guard mešanico za odpornost, s katero namaževa podplate, skratka rutina kot vsak dan. Se oblečeva, zadovoljen mi da lupčka in se stisne k meni. Ok, super, zadiham, rešila sva situacijo. Greš pogledati, katere škorenjčke boš danes obul? Jaaaa. Ko sva šla na hodnik po škorenjčke, sem se spomnila, da bi bilo mogoče dobro, če še kakšno jopico oblečem. Grem nazaj v spalnico in odprem omaro … Napaka! Erik priteče nazaj, se začne stegovati proti zgornji polici v omari in valda – hoče lego kocke. Oh, dragi moj, zdaj pa res ni več časa za igro, v vrtec morava iti. Zaprem omaro, Erik protestira, grem na hodnik in se začnem obuvati, njemu še enkrat rečem, naj pove, katere škorenjčke bo obul. Spet s solzami v očeh pride do mene, izbere škorenjčke in mi dovoli, da mu jih obujem. Ob odhodu od doma je še poskušal nekaj protestirati, ampak ni bilo hudega. Ko je bilo treba v avtosedež, sledi še eno krajše negodovanje. Ko se usedem v avto, pomislim – kar naenkrat sem tista mama, ki si bo v službi malo odpočila.

Zjutraj si vzamem dovolj časa, da se v miru urediva in greva dobre volje od doma. Ne uspe vedno. Ta dan je vse skupaj trajalo uro in pol, pa ni šlo brez slabe volje. V določenih momentih je bilo izredno naporno. Trenutno je v fazi, ko večkrat še sam ne ve, kaj bi. Ga vprašam “a bi žemljico?” in reče ne, takoj zatem pa začne jokati/se dreti in vprašam še enkrat “a bi žemljico?” in potem reče ja. Ne vedno, seveda. Moraš biti malo čarovnika in znati brati misli, predvsem pa biti potrpežljiv pri komunikaciji.

Ko otrok preizkuša meje, ko joka, pa niti ne veš zakaj, ko ne zna povedati, kaj želi … takrat se ti lahko zmeša … od nemoči, od neprijetnih občutkov, od stiske, ki jo čutiš ob otrokovem joku.

Veliko sem brala o joku, trmi, o otrokovem sporočanju skozi jok. Na vse to se poskušam spomniti v momentih, ko Erik joka/trmari/se dere. Lažje mi je, če se opomnim, da tega ne dela nalašč, da enostavno ne zna drugače. Poskušam se spomniti, kaj o tem pravi Ljubeča mama in kaj sem brala v knjigi Celostni razvoj otroških možganov. Nekaj misli v nadaljevanju delim z vami. Mogoče bo tudi vam pomagalo v takih trenutkih in jih boste lažje premagali. Predvsem pa so tukaj na kupu zbrane zame, ker se moram vsake toliko opomniti, da ni nič narobe z mano ali Erikom. Kdor je mislil, da je starševstvo enostavno, se je pač pošteno zmotil 🙂 A čeprav je težko, je v resnici predvsem lepo. Pozabiš vse, ko se stisne v objem, ko se nagajivo nasmeji in začne čebljati ali ko pride do tebe in ti stisne lupčka kar tako, ker te ima pač rad. Ravno tako kot ti njega 🙂

 

Mali šef

Najprej nekaj zapisov Ane Bešter Bertoncelj, Ljubeče mame:

Otrok majhne stvari (npr. hoče kozarec vode, pa mu jo prinesete, pa jo noče več, pa bi, pa ne bi, …) uporabi kot uvod v to, da lahko iz sebe da napetosti, frustracije in stiske, ki so v njem. Starši upate, da je to faza, ki bo minila, vendar ne gre za to, da bo to minilo. Enkrat bo. Ampak naša predstava o tem, kaj je jok in kako ga je treba utišati in ustaviti je napačna. Jok (in tudi trma) imata pomembno vlogo v razvoju otroka in nalogo obnovitvene funkcije. O tem se premalo govori. Žal pa v naši družbi veljata tako jok, kot trma za nezaželeno vedenje, ki ga je treba prekinjati. Otrok preko joka odlaga svoje nepredelane stiske. Tako kot skozi prebavo “odložimo” česar ne potrebujemo (fizične vsebine), tako z jokom odlagamo psihološke vsebine, ki jih ne potrebujemo več. TO NE POMENI, DA OTROKA PUSTIMO JOKATI. TO POMENI, DA MU DOVOLIMO JOKATI. Prvo rani, drugo celi.
Kako zares poslušati in slišati otroka tudi v joku, pa se trudim počasi učiti starše. Vendar tukaj pridejo ven tudi vse starševe nepredelane vsebine (zato večina staršev ne zmore “držati prostora” za otrokov jok). Otrok joka in joka in »cmizdri« in cvili, ker ima v sebi nepredelane vsebine, ki jih ne more nikamor odložiti. To nikakor ne pomeni, da mu ne postavite meje. Mejo otrok nujno potrebuje, ampak ljubečo. Po ljubeči meji pa ljubeče poslušanje. In ne le tri minute. Včasih lahko to traja tudi pol ure. Starejši je otrok, več časa traja, ker ima v sebi veliko vsebin, ki čakajo, da jih bo lahko odložil. Bolj boš ob tem ljubeča, bolj varno se bo počutil, več čustvenih vsebin bo lahko odložil. In ko enkrat starš to zna, začne prihajati ven vse, kar je nabrano. Strah, žalost, nemoč, jeza, lahko tudi groza. In to je za starša včasih zelo težko držati, ker ponovno stimulira starševe lastne občutke strahu, žalosti, jeze. Ampak otroka to celi, celi, celi, celi.

Otroški jok je govorica, ki ne potrebuje, da je utišana, ampak potrebuje, da je slišana.
Polno sprejemanje bolečih čustev vodi v varno navezanost. Dojenčki, ki jim je dovoljeno jokati, bodo odrasli v posameznike, ki bodo imeli občutek, da so razumljeni in sprejeti. Kot najstniki pa bodo lažje govorili o svojih stiskah, saj bodo imeli izkušnjo, da so starši zmožni poslušanja tudi takrat, ko so situacije neprijetne.

Da so izbruhi jeze pomembni, sem se naučila ob branju knjige Celostni razvoj otroških možganov. “Izbruhi besa so ključna obdobja, v katerih se oblikujejo možgani. Čustveno uravnavanje občutij namreč otroku med čustvenim izbruhom omogoča ustvariti zelo pomembne povezave v možganih, ki skrbijo za obvladovanje stresa in uveljavljanje volje pozneje v življenju. Preveč priden otrok, ki ne doživlja izbruhov besa, se je že zgodaj naučil, da z izražanjem silovitih občutij samo izzove buren odziv staršev in da je cena za starševsko ljubezen in odobravanje popolna poslušnost. Takšen otrok zelo pomembno fazo, v kateri mu starši pomagajo oblikovati možgane s svojim odzivom na izražanje njegovih silovitih, burnih občutkov, preprosto ´preskoči´. To pomeni, da se bo pozneje v življenju, ko bo doživel frustracijo, nanjo lahko odzval z izbruhom jeze ali grobim uveljavljanjem svoje volje. Izbruhi besa zaradi stiske se dogajajo, ker še niso ustvarjene ključne povezave med otrokovimi zgornjimi in spodnjimi možgani. Te povezave pa so nujne, da bi otrok obvladal svoja silovita občutja. Vaša naloga je, da otroka pomirite, medtem ko v njegovih možganih telesu divja velikanski hormonski vihar. Če se na otroka zaradi njegovega izbruha besa razjezite, lahko sicer preneha jokati, vendar pa to pomeni, da je v njegovih možganih sistem za strah sprožil sistem za ločitveno stisko. Otrok ima zaradi stiske, ki je nihče ne potolaži, v možganih zelo veliko strupenih stresnih hormonov. Prizadevanje, da bi se pogovorili z otrokom med izbruhom besa, je izguba časa. Prav tako je nesmiselno pričakovati, da nam bo govoril o svojih občutkih. Vse, kar je v njegovi moči, je sproščanje čustev. Če otrok doživlja izbruh besa zaradi stiske, potrebuje vašo pomoč, da se spet pomiri. Če ga držite v naročju, bo vaš razvit sistem za telesno vzburjenost pomagal pomiriti njegovega nerazvitega. Govorite mu z nežnim glasom in ga pomirjajte s preprostimi besedami. Vaš otrok se bo začel počutiti zelo varnega, ko bo spoznal, da mu lahko pomagate pri spoprijemanju s silovitimi občutji.”

In če povzamem nasvete, kako se odzvati na izbruh besa zaradi stiske: bodite mirni, otroka zamotite, da se aktivira sistem za iskanje, nežno ga držite v naročju in ga pomirjujoče ogovarjajte. Včasih se bo otrok počutil varnega in sprejetega že samo, če boste mirno sedeli ob njem in mu nežno govorili. Med izbruhom besa zaradi stiske ne uporabljajte tehnike odmora. Nikar otroka med njegovim izbruhom besa ne pošljite samega v kakšen prostor. In ne pozabite, da je otrokova stiska pristna. (po knjigi Celostni razvoj otroških možganov)

Biti starš je naporno. Biti starš ne pomeni samo igre, crkljanja in drugih lepih trenutkov z otrokom. Starš si tudi ob bolezni, ob bolečem izraščanju zobkov, ob trmastih izpadih in drugih razvojnih mejnikih. Ni enostavno. Včasih je hudičevo težko. Nimaš vedno dobrega dneva, pa je vseeno treba zbrati čim več dobre volje, da umirjeno spelješ jutranjo rutino in pospremiš otroka v vrtec. Ob tem včasih porabiš nenormalno veliko energije. Kdor tega ne izkusi sam, si težko predstavlja. Ampak, a bi starši zamenjali svojo vlogo? Ne, za nič na svetu! Kakorkoli je naporno, je biti starš najlepša vloga, ki ti je dana v življenju. In čeprav si včasih na robu moči in potrpljenja, je že v naslednjem hipu vse pozabljeno. Skupaj se vsak dan naučiva česa novega in hvaležna sem za vsako lekcijo posebej.

Ko gre otrok z veseljem v vrtec

Tole objavo že nekaj časa pacam po glavi, pa je morda zdaj skrajni čas, da jo spravim »na papir«. Februar je namreč mesec, ko vrtci odprejo svoja vrata in pripravijo informativne dneve, v marcu pa bomo že oddajali vloge za novo šolsko leto.

Tisti, ki me poznate, in tisti, ki redno spremljate moje objave, veste, da sem glede izbire vrtca in kasneje glede uvajanja precej komplicirala. O občutkih pred Erikovim vstopom v vrtec sem pisala tule, o začetkih uvajanja pa tule.

Ko sem danes sama brala te objave, sem ugotovila, da so po skoraj pol leta ostali le še bledi spomini na vrtčevske začetke. Uvajanje je potekalo precej tekoče, vsak dan smo malo podaljšali čas, ko je bil v vrtcu, ob koncu prvega tedna je vzgojiteljica že poskušala z uspavanjem, a ni uspelo. Klicala me je z resnično obupanim glasom »Vaš otrok je neuničljiv. Za razliko od mene, ki res rabim malo počitka medtem ko otroci spijo. Pridete ponj?« Nasmejala sem se njenemu klicu, ker sem čutila, da ga je poskušala uspavati na vse možne načine, ampak ni šlo. Ni jokal, ni bil v stiski, le spati ni hotel, je bilo vse ostalo bolj zanimivo. Istočasno se mi je seveda smilila, ker mi ni bilo prijetno, da bo moj otrok morda tako trd oreh. Z vzgojiteljico sva pripravili bojni plan, v vrtec sem prinesla nosilko, da ga ne bi bilo treba nositi na rokah, ampak bi si lahko malo olajšala situacijo. Potem pa kot strela z jasnega pride informacija, da je moj mali škrat zaspal brez problema – vzgojiteljica se je ulegla zraven njega in ga malo božala, on pa je lepo zaspal. In tako so v zelo kratkem času napredovali do tega, da niti vzgojiteljici ni bilo več potrebno ležati zraven, ampak se je lepo ulegel, še malo gledal naokrog, potem pa lepo zaspal. In seveda spal dlje kot spi doma 🙂

Da sem bila pomirjena, sta mi v prvih tednih vzgojiteljici dopoldne poslali kakšno slikico, da sem videla, da je Erik super. To mi je ogromno pomenilo.
Zelo hitro smo napredovali do tega, da je šel Erik z veseljem k vzgojiteljici v naročje. Najprej k eni, potem še k drugi. Po približno pol leta pa lahko rečem, da je tako, kot da bi v vrtec hodil že celo večnost. Tako zelo vesel je, ko se pripeljeva pred vrtec, skoči mi v naročje iz avtosedeža in potem navdušeno odpeketa proti vrtcu. Že ko odpreva vrata na hodniku, glasno pozdravi Daaaan in potem teče pred mano po hodniku in me čaka pri vratih garderobe, da jih odprem. Zelo dobro pozna postopek: sezujeva čeveljčke, obujeva copatke, slečeva hlače in jopico, vzame svojega oslička na polici in že teče do umivalnika, kjer odloži oslička, zaviha rokave, si umije roke in jih obriše, vzame svojega oslička, meni stisne lupčka, mi da roko in greva proti igralnici. Tam pa steče v objem vzgojiteljici in se prav prisrčno stisne k njej. Ne bi morala biti srečnejša, ker vem, da se v vrtcu dobro počuti in ima res zlate vzgojiteljice.

Ko ga pridem iskati, me je seveda zelo vesel in mi priteče v objem, pošlje lupčka vzgojiteljici in pomaha papa 🙂 V garderobi mi zdaj že našteva imena njegovih prijateljev iz skupine in nasplošno je vsak dan bolj zgovoren. Počasi bom že razumela, kaj mi želi povedati 🙂

Da gre otrok rad v vrtec, da je tam sproščen, da se ima fino in da se kaj koristnega nauči, je nekaj najlepšega. Ni pa samoumevno. Prepričana sem, da ni nujno, da bi bilo povsod tako. Res je veliko odvisno od vrtca in vzgojiteljic. Zato bi v teh dneh pred informativnimi dnevi in vpisi rada staršem še enkrat svetovala – pozanimajte se, sprašujte, iščite informacije, ne zadovoljite se kar takoj s ponujenim. Poiščite vrtec in vzgojiteljice, kjer boste imeli dober občutek in kamor boste otroka mirne vesti vozili v varstvo. Otroci so v vrtcu večji del dneva in dejansko nam jih vzgajajo drugi. Meni ni vseeno kakšna je ta vzgoja, zato sem iskala vrtec, kjer bodo imeli prijazen in sočuten pristop, kjer ga bodo marsikaj naučili, kjer bo napredoval in se lepo razvijal. Pomemben je tudi odnos vrtca in vzgojiteljic do uvajanja. Dva ali trije dnevi za večino otrok in staršev niso dovolj, treba se je prilagoditi posameznikom in prav je, da vam to omogočijo.

V eni od objav sem že povabila k poslušanju predavanja o uvajanju v vrtec, tokrat bom še enkrat, ker bo na sporedu ravno čez en teden. Veva spletna šola za starše je prostor, kjer boste dobili (po mojem mnenju) najboljše informacije o nosečnosti, porodu, poporodnem obdobju, dojenju, vzgoji, zdravju in še čem. Nič nimam od tega, da vam jih priporočam, gre za moje osebno navdušenje, saj sem poslušala že več njihovih predavanj in se ogromno naučila. O uvajanju v vrtec bo 19. februarja ponovno govorila Jasna Matjašič, več informacij o predavanju, ki je potem na voljo za ogled še 9 dni, najdeš tukaj. 
Pred kratkim pa sem zasledila tudi informacijo, da se naslednji teden začenja (delno brezplačen) seminar o sočutnem varstvu otrok. Ker poznam koncept in nekatere ljudi, ki pripravljajo ta seminar, si resnično želim, da bi vsebine prišle do čim večjega števila vzgojiteljev. Svet bi bil za naše otroke res lepši, če bi se o tem več govorilo. Več o seminarju lahko preberete tukaj.

V upanju, da bodo tudi vaši malčki uživali v vrtcu, vas lepo pozdravljam do naslednjič 😉

Moje leto 2018

Konec leta je odlična priložnost, da pobrskamo po spominu in se spomnimo, kaj vse se je zgodilo, kaj vse je zaznamovalo naše leto.

Erikov prvi …

Prvo kobacanje, prvi koraki, prvi zobek, prvi pust, prva velika noč, prvi sneg, prvi pravi dopust na morju, prvo kopanje v bazenu, prvo kopanje v morju, prvič v vrtec, prva beseda … Vse to in še marsikaj drugega je bilo za Erika letos prvič. Zame je bil prvi materinski dan. In medtem ko pišem te vrstice, gledam stare slike in obujam spomine in se navdušujem nad svojim malim princem – kako hitro se razvija, kako hitro napreduje pred mojimi očmi, kako je že velik in kaj vse že zna. Preplavljajo me čustva, tako sem ponosna nanj, tako je lep in tako je moj. Hvaležna za vsak dan, ko ga lahko stisnem v objem, ga polupčkam in mu povem, kako zelo rada ga imam!

Dolgo in vroče poletje

Letošnje poletje sva izkoristila do maksimuma. Ker so bili to zadnji meseci moje porodniške, nisem želela izpustiti niti minute. Povsod naju je bilo dovolj, veliko prijetnih izletov in čas, preživet v dobri družbi prijateljev. Na še kakšno tako poletje!

Organizacija festivala Dojiva se

Sodelovala sem pri organizaciji Festivala Dojiva se. Na dogodku smo se zbrale mamice, vsaka s svojo zgodbo, ki smo jo delile ena z drugo, se povezale in si ponudile podporo pri izzivih, ki jih prinaša materinstvo. Komaj čakam, da se začnemo pogovarjati o festivalu za leto 2019!

Fotografije, ki so vam bile letos najbolj všeč na mojem instagram profilu.

Vrnitev v službo

Septembra sem se po skoraj dveh letih vrnila v službo. Stara služba, nova ekipa. Priznam, bilo me je strah in vrnitve se nisem veselila. Po prvih tednih, ko mi ni bilo najbolj prijetno, sem potem presenetljivo hitro padla nazaj notri in zdaj sem vesela, da sem se vrnila. Kar mi je najpomembnejše – zjutraj se v službo ne odpravljam s slabo voljo, ampak grem v vsak nov dan pozitivno in pripravljena na nove izzive.

Uvajanje Erika v vrtec

Preden sem se vrnila v službo, sem Erika prvič pospremila v vrtec. Na ta korak sem se res dobro pripravljala že mesece v naprej in bila sem pripravljena na take in drugačne težave. Erik me je izredno presenetil in uvajanje je potekalo mnogo bolj sproščeno kot sem pričakovala. Zdaj, ko v vrtec hodi že nekaj mesecev, lahko potrdim, da sem izredno zadovoljna z izbiro vrtca in neskončno srečna, ker gre vsako jutro z veseljem k svojim vzgojiteljicam. In nič ni lepšega kot otroški nasmešek, ko te zagleda na vratih po osmih urah v vrtcu, in ko ti priteče v objem, a se hkrati ne pozabi obrniti k vzgojiteljici, da ji pomaha in ji pošlje lupčka.

Nova poznanstva

Leto 2018 je v moje življenje prineslo kar nekaj novih ljudi – tako zasebno kot poslovno. Hvaležna sem za vse tople ljudi, ki me obkrožajo, in za vse, kar so mi dala nova poznanstva.

Razhod

Letošnje leto je nedvomno zaznamoval tudi razhod z Erikovim očetom. Po vseh preprekah sva se odločila, da je prav, da se najine poti razidejo. Še vedno naju sicer povezuje starševstvo, a najina partnerska pot se je zaključila. Čeprav bi kdo pričakoval drugače, je bila zame to osvoboditev in vesela sem, ker zdaj lahko rečem, da sem srečna. Vse se zgodi z razlogom, tudi najina zgodba se je. Prinesla je moj največji zaklad, ki je konec koncev tudi »krivec« za ta blog, ki se je prav tako rodil letos.

 

Zdaj pa je čas, da zakorakamo v novo leto in se prepustimo vsemu, kar nam prinaša. Čeprav ponavadi zavijam z očmi ob »novo leto, nov jaz« in podobnih pogruntavščinah, tokrat tudi sama čisto zares verjamem, da novo leto prinaša nove začetke, vsekakor pa nove zgodbe in izzive.
Tudi vam želim, da bi vam novo leto prineslo srečo, toplino, veliko medsebojne ljubezni in uspehe pri vsem, česar se boste lotili. Se beremo tudi v 2019!