TISINA BLW PUSTOLOVŠČINA: Na dopustu

Avgusta smo en teden preživeli v Posočju. Nastanjeni smo bili v Tolminu, potepali pa smo se povsod naokrog: Bovec, Kobarid, kopanje v Nadiži itd. Izbrala sva apartma, da bi kuhali sami, ampak je bilo nesmiselno, da bi se vozili v apartma na kosilo, če smo bili na čisto drugem koncu. In tako smo vsak dan jedli tudi v restavracijah.

Res ne maram izbirati restavracij v krajih, ki jih ne poznam. Ne vem, a sem ekstra zahtevna, ali je izbira restavracij res slaba? Že v “domačem” Novem mestu je izbira zelo boga. Na Gorenjskem, kjer sem bolj domača, bi lažje kaj priporočala. Trenutno izbiramo restavracije, kjer so igrala, pa da ni ravno takoj ob prometni cesti, in da imajo okusno hrano za normalen denar. V Posočju sem iskala restavracije z lokalno ponudbo. No, prav hude sreče pri izbiri nisem imela. Prvi dan sem (s pomočjo interneta, seveda) izbrala restavracijo, ki je zadoščala vsem pogojem, ampak ups, zaprta ob ponedeljkih. Potem smo prav nesrečno pristali v piceriji ob cesti, brez igral in z grozno slabo ponudbo. Ampak otroka sta bila že živčna in enostavno ni bilo časa za nov google referat. V piceriji imajo zrezke, burgerje, lignje in pice. Erik je želel pico in sem naročila pico. Navadno, da jo bo jedel tudi on. Sama bi izbrala kaj bolj zelenjavnega, ampak ni možno naročiti 50/50. Prosim jih, da nam priložijo kakšno rezino popečene paprike za Tiso. Pa so jo naložili kar na pico in to skrbno na tanko narezane rezine, haha. No, ja, zamotila se je, to je bil v končni fazi glavni namen.

Z izbiro niti naslednje dni nismo imeli prevelike sreče. En dan smo šli jesti v Pristavo Lepeno, kjer je restavracija sicer v krasnem ambientu, blizu so konji, umaknjeno je stran od vrveža. Ponudba in cene pa … Khm 🙂 Za manjšo porcijo zelenjave na žaru smo dali 10 €, za mešano meso na žaru s pečenim krompirjem pa 20 €. Tisi sem dala paradižnik.

En dan nam je potem le uspelo v restavracijo, v katero sem želela že prvi dan. In končno sem jedla nekaj lokalnega. Friko s polento in kobariške štruklje. Tisi sem naročila zelenjavo na žaru. Jedla je bučke in cuzala papriko.

Predzadnji dan smo se peljali z ladjico po Soči. Kje je boljša priložnost za jesti postrv kot na ladji? Bila je odlična, tako lepo pečena in res okusna. Tudi Tisa je dobila košček, ampak ni bila preveč navdušena. Sem ji dala krompirček, iz katerega sem poskušala odstraniti čimveč soli. Zelenjava je bila žal narezana na premajhne koščke in ji je samo težave povzročala. Dobila je še kos solate, ki je bil na krožniku kot dekoracija.

V apartma smo torej vedno prišli šele zvečer. Ugani, kaj to pomeni? Ja, dala sem ji večerjo, čeprav sem rekla, da je še nekaj časa ne bom dala. Skuhala sem juho. Joj, to res ni po mojem okusu. Pa še vse začimbe, razen soli, sem pustila doma. Pustila, ne pozabila. Ker se mi jih res ni dalo tovoriti. Sem si mislila, bomo preživeli teh par dni. Za Tiso sem v juhi pustila večje kose krompirja, korenja in ohrovta. In ji nekaj juhe odlila, da jo je popila iz kozarčka. Kako je ta otrok navdušen nad hrano, to je noro! In tudi pije juho zelo rada. Juho sem solila šele na koncu. Erik je iz juhe pojedel korenje in krompir, popil tekočino. Jaz sem se pomatrala z vsem, mož je pa užival, ker so mu take juhe res dobre.

Kaj naročite, ko z dojenčkom jeste zunaj, sem vprašala tudi vas na instagramu in odgovori so različni. Res je odvisno od tega, koliko kompliciraš. Jaz precej. Brez glutena, brez soli … že samo to je izziv. Jaz sem se potem odločila, da ne bom komplicirala preveč, in da bo na dopustu pač jedla tudi kaj, kar sicer ne bi. Zaenkrat količina hrane, ki jo poje, itak ni velika, mora pa obvezno sodelovati pri obrokih, ker je nad hrano navdušena.

Večina vas v restavracijah sicer naroča pečen krompir in zelenjavo na žaru. Nekateri tudi testenine, ribe, krompir z blitvo, ocvrt zrezek in otroku date le meso, brez cvrtja, pa recimo razne solate, kjer se da kak večji kos dati tudi otroku. Saj opcije vedno so, ampak niso pa vedno optimalne.

Želim si, da bi enkrat v prihodnosti gostinci mislili tudi na manjše otroke. Ker, roko na srce, tudi meniji za večje otroke so obupni. Hrenovke, pohančki, pomfri – to je to, kar najdeš na otroškem meniju. Kje pa je zdrava hrana?

TISINA BLW PUSTOLOVŠČINA: Četrti teden – malo bolj zares

Po treh tednih spoznavanja sadja in zelenjave sem se odločila, da je čas še za druge okuse. Zaenkrat ji bom ponujala brezglutenska živila (gluten bi rada uvajala čim kasneje). Jajce bom najbrž uvajala kmalu, ampak po dopustu. Meso ji bom dala, ko bom dobila kaj domačega (računam na piščanca in govedino – drugega niti ostali ne jemo, zato ji ne bom uvajala npr. zajca ipd.). Kot boste videli v nadaljevanju, je že dobila prvo ribo. Mlečnih izdelkov še ne bom uvajala – na vrsto pridejo najbrž šele po devetem mesecu. Kravje mleko bo dobila pred vstopom v vrtec, pa še to samo zato, da vidimo, da ni alergična, ker sicer mleka pri nas ne pijemo. Vsaj do prvega leta ne bo dobila gob, morskih sadežev ipd. Pa seveda ne soli in sladkorja.

22. dan – pesini polpeti

22. dan uvajanja

Danes sem ji pripravila kosilo zelo na hitro. Ni namreč zaspala takrat, ko sem pričakovala, da bo, zato sva jedli pred spancem. Sebi sem pogrela včerajšnje ostanke, Tisi pa naredila najbolj simpl polpete z rdečo peso in ajdovo moko, zraven pa servirala paradižnik in papriko. Nad paradižnikom je navdušena! Sledilke na instagramu so me prosile za sliko obrokov prej/potem, zato jo bom večinoma objavljala. Nekaj drobtinic od polpetov je bilo še na tleh, pa paprika vidim, da se je nekam skrila. Pojedla je namreč ni.

22. dan – krožnik po zaključenem hranjenju

23. dan uvajanja

Dnevnega ritma nikakor ne uspeva ujeti. Danes je to zgledalo tako, da je začela tečnariti, ko sem pripravljala kosilo, sem ji dala zizo in je zaspala. Kosilo sem torej pojedla sama, ona je jedla, ko se je zbudila. Pa dolgočasni sva bili danes s kosilom. Ampak dojenčku je vseeno, če je cel teden enaka hrana 😉 Zase sem naredila bučkine polpete in solato s paradižnikom, kumaro, mehkim sirom in bučnim oljem. Tisa pa je jedla bučkine polpete (namenoma narejene v podolgovati obliki, da lažje prime). Sestavine: čebula, naribane bučke, kumina, ajdova moka. Zraven sem ji ponudila svež paradižnik in kumaro. Ampak danes nisva ujeli pravega momenta in ni bila prav hudo zainteresirana. Polpetke je sicer jedla in bila kar zadovoljna, potem pa se je naveličala in sva se šli umiti in na še eno rundo zize 🙂

23. dan – bučkini polpeti

24. dan uvajanja

Danes sva imeli dva obroka. Za kosilo sem ji pripravila brezglutenske testenine s paradižnikovo omako (paradižnik, česen in peteršilj sem pokuhala, potem pa zmiksala), zraven servirala svežo kumaro in paradižnik. Testenine so ji bile zanimive, ni pa kaj dosti pojedla. Zanimal jo je tudi paradižnik, a ne za dolgo. Kumari ni namenila pozornosti ☺️ Za zajtrk pa sva jedli bananin kruh. Njej sem ga pripravila z ajdovo moko in brez dodanega sladkorja in drugih dodatkov (nam dodam orehe in koščke čokolade). Zraven sem ji dala omako: banana + rožičeva moka. Nič ji nisem pomagala pri hranjenju. Ko je zagrabila bananin kruh, ga je avtomatsko namočila v omako in jo potem lizala dol. Malo je odgriznila, ampak nič prežvečila in pojedla. Zlato pravilo za začetek uvajanja: ne se preveč truditi s pripravo, saj je velika verjetnost, da sploh ne bo nič pojedel.

24. dan – testenine s paradižnikovo omako

Bananin kruh z bananino omako

25. dan uvajanja

Kakšen luksuz je uvajanje hrane poleti, ko 25. dan lahko že sladoled ješ! Tisa nas je napadala že dlje časa, ko smo jedli sladoled in sem se odločila, da pripravim takega, ki ga lahko jé tudi ona. In na ta način sem ji lahko dala tudi letošnje domače češnje, ki sem jih imela v skrinji. Zmiksala sem jih skupaj z banano in napolnila modelčke za sladoled. Naredila sem še en okus, in sicer breskev in banane. Uživala je in bi ga jedla še še še. Tole je super tudi za takrat, ko jih mučijo zobki in dlesnim paše hladno. No, tudi za kosilo sem ji privoščila žurko (sebi pa veliko pospravljanja). Ker želim, da jé čimbolj podobno kot mi (pač ne soljeno), je danes tudi ona dobila riž in kumare “v omaki”, ampak ona seveda še brez smetane. Torej kuhane kumare, hehe. Z dodanim šetrajem. Mislim, da ji je uspelo pojesti nekaj rižkov in pa kumare so ji bile zelo všeč. Za popiti je pa dobila jabolčni sok. Kuhala sem namreč kompot, ker iz jablan že ful odpadajo jabolka in mi jih je škoda metati stran. Jih obrežem, narežem in skuham kompot. Dodala sem cimet, zvezdasti janež in komarček. Zelo ji je bilo všeč, čeprav je bil precej kisel, in ga je kar precej popila.

25. dan – prvi sladoled

26. dan uvajanja

Danes smo spet vsi skupaj jedli zunaj, in sicer pečen krompir in orado z žara. Krompirja sem ji namenoma dala več, ker sem vedela, da bo letel po tleh in res je poskusila čisto vsakega. Orado sem pripravila s česnom in rožmarinom. Jo je poskusila – zagrabila v dlan in potem cuzala. Nekaj jo je pojedla, ne pa vse. Pila je spet jabolčni kompot nad katerim je zelo navdušena in bi ga kar pila pila pila.

26. dan – prvič ribica

27. dan uvajanja

Spet testenine? Ma, ja 🙂 Včeraj sem kuhala paradižnikovo mezgo, ki je v moji izvedbi v resnici bolj zelenjavna omaka. Paradižnik, paprika, bazilika, peteršilj, čebula in česen. Vse to sem pokuhala, zmiksala in večino zapakirala za v skrinjo, nekaj uporabila za lazanjo, ki jo bomo jedli za kočerjo, malo pa sem jo dala na stran in kar direktno v njej Tisi skuhala brezglutenske svedrčke. Uživala je v prehranjevanju, jaz pa malo manj ob čiščenju 😉 Po obroku ji vedno ponudim tudi malo vode, kmalu se pa potem tudi podoji.

27. dan – spet testenine z zelenjavno omako

28. dan uvajanja

Zaspan in len dan sem imela, kar pomeni, da je tudi Tisa na krožnik dobila samo polpetke in danes možnosti izbire pač ni imela. Je bilo pa v teh polpetkih en kup novosti. Dopoldne sem šla na vrt in nabrala blitvo. V tistem trenutku še nisem vedela, kaj bom z njo. Zmiksala sem jo skupaj z lečo, dodala kumino in svežo baziliko, ter ovsene kosmiče. No, mislila sem, da so kosmiči, ki sem jih zadnjič našla v DM, samo navadni polnozrnati brezglutenski ovseni kosmiči. Danes pa sem videla, tik preden sem jih dodala masi, da imajo dodana še sončnična semena, polnozrnate riževe kosmiče, rumeno laneno seme in sezam. Pa sem jih vseeno dala zraven – toliko, da je bila primerno gosta masa. Potem pa pekla cca 20 min na 180 stopinj. Tisa se je z njimi bolj ko ne samo igrala, malo preprijemala, tudi malo grickala in cuzala, ampak prav veliko danes ni ostalo v njej.

28. dan – blitvini polpeti

29. dan uvajanja

Danes sva bili cel dan od doma, zato sem seboj vzela včerajšnje polpetke. Ponudila sem ji jih, ko sem bila s prijateljico na pijači. Malo jih je grickala, jedla jih ravno ni.

30. dan uvajanja

Očitno imam ene čudne dneve. Danes sva imeli leteče dopoldne, potem pa je bilo prevroče in preveč sem bila utrujena, da bi sploh lahko pomislila na hrano. Imela sem še eno precej veliko breskev in sem jo narezala in ponudila Tisi. Pojedla je skoraj polovico!

31. dan uvajanja

Danes sva imeli bolj jesensko kosilo. Pa še to ni bilo tipično kosilo, ampak bolj zajtrk ali malica. Na parceli imamo stare sorte jablan, iz katerih že odpadajo jabolka. Na enem od dreves rastejo res lepa velika jabolka in mi jih je škoda metati stran (za kar tako jesti so namreč prekisla). In kot sem že omenila skuham kompot. Danes sem jabolka narezala na krhlje, da sem ji lahko ponudila tudi samo kuhana jabolka. Odlila sem vodo in jo shranila za pitje, iz preostanka jabolk pa naredila čežano. Veš, da je jabolčna čežana lahko nadomestek jajca? Jaz sem ji danes dodala ajdovo moko in brezglutenske ovsene kosmiče ter spekla palačinke. Ker imam domača jabolka, ki niso špricana, jih kuham z lupino. Tisa je krhlje zelo lepo jedla tako, da ji je lupina ostala v roki, ostalo je pa pojedla. In pojedla je res veliko.

31. dan – ajdova palačinka z jabolčno čežano

Če bi naju rada spremljala sproti in te zanima več, pa dobrodošla na moj instagram profil.

TISINA BLW PUSTOLOVŠČINA: Prvi trije tedni

Tisa je bila stara pet mesecev in pol, ko je jasno pokazala, da je čas za uvajanje hrane. Jedli smo lubenico, ona jo je pograbila, nesla v usta in jo cuzala. Jaz pa sem se morala sprijazniti, da bomo začeli z uvajanjem prej kot sem načrtovala (začeti sem želela po dopolnjenem šestem mesecu).

Veš, kaj je BLW? Simpl razlaga: je okrajšava za baby led weaning. Gre za način uvajanja hrane, pri katerem popolnoma sledimo otroku. Ponujamo mu kose in se hrani sam. BLW ni modna muha. Je način uvajanja hrane iz pradavnine. Ko je otrok pripravljen, pograbi hrano in jé skupaj z družino. Vmes smo (vsi mi kot družba) potem malo zašli, začeli komplicirati s kašicami, pasiranjem itd. Jaz zagovarjam, da mora otrok jesti hrano tako kot je. Torej nespasirano, tako kot jo bo jedel kasneje v življenju.

Zakaj kašice? Jaz mislim, da zato, ker s(m)o starši razvajeni. Večina razmišlja tako, da je lažje spasirati kašico in jo po žličkah otroku dati v usta – če je nad tem navdušen ali ne. Nobene packarije in to je to. Meni je lažje dati otroku del svojega obroka in ga držati v naročju medtem ko sama jem. Ja, potem je nekaj čiščenja po tleh, ampak mi je vredno, ker imam ob tem otroka, ki je zadovoljen, ker je nekaj dosegel sam. Kašice so se začele dajati tudi zato, ker so ljudje kar naenkrat imeli potrebo po tem, da hrano uvajajo prej. Včasih se je čakalo, da je bil otrok pripravljen, potem pa se je začelo hiteti in prehitevati otroka. Ne razumem, zakaj.

Eden prvih ponujenih obrokov

Tisa je imela pri petih mesecih in pol vse znake pripravljenosti, razen samostojnega sedenja. Ker se je Erik samostojno usedel šele pri desetih mesecih, sem se odločila, da na to ne bom čakala. Do nadaljnjega jo bom torej držala v naročju v pokončnem položaju.

Jaz sem na tem področju precej »stroga«. BLW zame pomeni, da otrok vedno jé sam. Da mu nikoli ne pripraviš kašice, in da ga nikoli ne hraniš ti.
»Jaz sem mu dajala kašice, pri desetih mesecih pa sva začela z BLW.« To potem ni BLW. BLW ne pomeni (samo) hranjenja s koščki, ampak hranjenje na otrokovo pobudo. S koščki pa bo tako slej ko prej začel vsak. BLW se prepogosto razume kot hranjenje s koščki. Ampak v resnici bo otrok dobil tudi hrano “na žlico”, npr. gres ipd. Sprva bo najbrž tudi to jedel z rokami, počasi pa osvojil pribor. Jaz ji juho zaenkrat dajem po kozarčku, da jo popije.

Kljub temu da imam precej močna prepričanja, in da hranjenja s kašicami ne razumem, mi je vseeno, kako ti hraniš svojega otroka. Imam prijateljice, ki svoje otroke hranijo s kašicami, pa se lahko čisto normalno pogovarjamo tudi o uvajanju hrane 🙂 Zadnjič me je ena mamica vprašala, zakaj so mi kašice nenaravne. Niso mi nenaravne kašice same po sebi, ker ja, tudi odrasli kdaj jemo kaj spasiranega, npr. kremno juho, ampak pač to jemo občasno. Nenaravno mi je hranjenje otroka. Otrok je sposoben več, kot smo včasih pripravljeni verjeti. Vsak otrok (razen, če ni rojen veliko prezgodaj ali ima kakšne zdravstvene težave) je sposoben jesti sam že kot dojenček. Samo dovoliti mu moramo. Z uvajanjem se nam ne sme muditi.

BLW absolutno ni za prestrašene mame, ki mislijo, da se bo otrok zadavil, če bo dobil košček hrane. Ampak jaz ob tem vedno opozorim, da se otroku lahko zaleti tudi kašica (najbrž se mu je tudi mleko kdaj, a ne?). Tečaj prve pomoči pa bi bil tako ali tako priporočljiv za vsakega starša 😉
BLW niti ni za tiste, ki uvajanje hrane dojemate kot odstavljanje od dojenja in komaj čakate, da bo nadomestil obrok. Uvajanje hrane ne bi smelo biti odstavljanje od dojenja. Uvajanje hrane pomeni spoznavanje hrane, spoznavanje okusov, oblik, tekstur, vonjev itd. Včasih traja mesece preden otrok sprejme hrano. Ampak to je ok.

Trije različni kosi zelenjave. Različne oblike, teksture, barve, okusi, vonji.

Jaz v prvih tednih hrano ponujam najkasneje za kosilo. Zato, da lahko spremljam, če bi bila kakšna reakcija in zato, ker se črevo šele navaja na vse skupaj in si res ne želim dodatno neprespanih noči. Če jo bo črvičilo, naj jo čez dan. Večerja torej pride na vrsto kot zadnja. Včasih dobi za jesti enkrat na dan, včasih dvakrat. Odvisno od tega kaj in kdaj jemo ostali ter kdaj ona spi.

Jaz sem se odločila, da ji bom prve dva do tri tedne ponujala samo sadje in zelenjavo. Načeloma vedno vsaj dve različni stvari, da se sama odloči, kaj bo poskusila, in da – kot sem že omenila – spoznava različne barve, oblike, teksture, vonje in okuse. Poletje je idealen čas za uvajanje, ker je vrt poln dobrot. Zato ji ponujam tudi hrano, ki spada pod alergene (paradižnik recimo), ampak ker ga imam na svojem vrtu, vem, da ni bil nič šprican in ji ga upam dati. Če bi hrano začela uvajati decembra, paradižnik ne bi bil na krožniku prav kmalu, ampak šele v sezoni. Vedno se trudim izbirati lokalno in sezonsko hrano tudi za nas. Poleti to res ni težko, izbire je veliko. Tisa je tako v prvih treh tednih spoznala že veliko različnega sadja in zelenjave. Poskusila je lubenico, robide, maline, jabolko, hruško, breskve, od zelenjave tudi surov paradižnik, kumaro, papriko. Korenje, brokoli, stročji fižol sem ji skuhala, ampak na minimalno vode. Rdečo peso in krompir sem spekla v pečici, bučko sem popekla na ponvi.

Maline in robide niso optimalne oblike za začetek uvajanja, a Tisa se je z njimi odlično spopadla.

Tisa je nad hrano navdušena in jo z veseljem spoznava in okuša. Prav veliko zaenkrat seveda ne pojé, ampak po izločkih vidim, da kar nekaj hrane v resnici že ostane v njej. Naju navdušuje predvsem s svojo zagnanostjo in resnično željo po raziskovanju. Hrane se vedno zelo razveseli in jo že obvlada kot prava profesionalka 🙂 Lepo je jedla celo robido in malino, ki sicer nista najbolj primerne oblike za začetek uvajanja. Malino sem ji za začetek nataknila na prst, robido pa je pograbila kar sama. Pravzaprav je navdušila že prvič, ko je pograbila lubenico, ker košček prav tako ni bil primerno odrezan (takrat še nisem vedela, da jo bo poskusila), ona pa jo je držala in jedla kot da to dela že nekaj časa 🙂

Na slikah lahko vidiš, kako je zgledalo prehranjevanje v prvih treh tednih. Zdaj ji bom počasi začela dodajati tudi druge stvari. Se oglasim čez kak teden 😉 Če bi naju rada spremljala sproti in te zanima več, pa dobrodošla na moj instagram profil.

Ne more jesti koščkov, če pa nima zob

Ja, pa lahko! Erik je prve zobke dobil pri desetih mesecih in pol, trdo hrano pa sam jé (v kosih) že od petega meseca in pol.

Otrokova osnovna hrana do prvega leta naj bi bila mleko. Erik je bil polno dojen (razen prvih nekaj dni, ko sva morala dodajati adaptirano mleko) do petega meseca in pol, ko je poskusil prvo trdo hrano. V prvih mesecih uvajanja se od otroka ne pričakuje, da bo pojedel velike količine hrane, in da bo nadomestil obroke. Bistveno je, da spoznava hrano, različne teksture, barve, oblike in okuse. Čisto na začetku je hrana igra. Pravijo, da je en od znakov, ko je otrok pripravljen na trdo hrano, ko ve, da mora hrano nesti do ust. Ko je Erik začel posegati po mojem krožniku, sem mu poskusila dati prvo hrano, in sicer je prvič dobil cvetačo. Prijel jo je, jo nesel k ustom, jo malo »pocuzal«, raziskoval z rokami, kaj to je. Na začetku je pojedel le nekaj mini mini koščkov, sčasoma pa seveda vedno več. Dajala sem mu prosto pot (kar je bistvo blw-ja), da se je sam odločil, kaj in koliko bo jedel. Ker smo se soočali z alergijami, je bilo naše uvajanje precej dolgočasno, saj je bil Erik dolgo samo na sadju in zelenjavi, pa še v zimskih mesecih, ko ni take izbire sezonske zelenjave in sadja kot poleti.

Rdeča pesa – naša nova najboljša prijateljica

Priznam, do pred kratkim sem rdečo peso poznala samo vloženo v kozarec. Potem pa imaš majhnega otroka, ki bi mu rad predstavil čimveč hrane, hkrati pa je alergik in občutljiv na cel kup živil, kar pomeni dodatno previdnost in odkrivanje novih živil, receptov itd. Rdeča pesa je bila tako zame posebno odkritje. In hvala googlu, ki mi je povedal, da rdečo peso lahko tudi spečeš. Pa smo jo dali v pečico skupaj s krompirjem. Vau, to sploh ni slabo! In tudi Eriku je bila všeč.