Dojiti drugega otroka ni enako kot dojiti prvega

Vsak otrok je drugačen. Vsaka zgodba o dojenju je drugačna. In to sem se sama naučila zelo kmalu zatem, ko se nam je pridružila Tisa.

Erika sem dojila dve leti in dva meseca. Prepričana sem bila, da pri drugem otroku ne bo nobenih težav, saj pa so zize že navajene.

Ko se je Tisa prvič prisesala, smo vsi prisotni kar malo debelo pogledali, ker se je prisesala prav po šolsko in lepo vlekla. No in od prvega podoja naprej je bila na zizi nonstop 🙂 Ena sestra v porodnišnici mi je rekla, da me sploh ni videla drugače kot med dojenjem 🙂 Vsakič, ko je prišla v sobo, je bila Tisa priklopljena name. In bili so zelo razumevajoči. Noben mi ni zatežil, da imam otroka preveč na zizi. Midve sva se lepo crkljali in Tisa je ustvarjala povpraševanje. Osebje na oddelku mi je pomagalo, saj sem bila po carskem rezu in je bil kar izziv vstati, vzeti Tiso, jo pristaviti. Ker me je po carskem rezu vse bolelo, in ker so bolniške postelje res neudobne, je žal nisem imela ob sebi, ampak je spala v posteljici.

Kljub temu da je lepo vlekla, so se kar naenkrat pojavile težave. S tem, ko je ustvarjala povpraševanje, je prišel tudi velik naval mleka, bradavice so se mi povečale in kar naenkrat ni znala več lepo zagrabiti. Iz porodnišnice sva tako odšli z obgriženimi bradavicami.

foto: Ustvari spomin

Citiram sama sebe, 4. dan po porodu. Nore bolečine, moje telo v krču med pristavljanjem, ne zmorem niti dihati, kaj šele, da bi se s kom pogovarjala med dojenjem. Lanolin, komprese, domač nesegrevan med … Nič mi zares ne pomaga. Z dvignjeno majico zračim svoje zize kot sredi poletja. Mažem jih s svojim mlekom. Ne upam jesti polente za večerjo, da ne bi slučajno še dodatno spodbudila tvorbe mleka.

5. dan po porodu. Sedim na kavču, z dvignjeno majico, da se bradavice zračijo. Mleko mi teče nekontrolirano. Če pozabim zize podložiti s tetra plenico, mi mleko teče po trebuhu in zmoči hlače. Lepljiv trebuh od sladkega mleka in oblačila s fleki od mleka. Ni seksi, je pa realno. Hvaležna za hrano, ki jo je skuhala tašča in imamo hitro pripravljene obroke iz skrinje. Jaz se slabo počutim, če sem predolgo na nogah, mož pa čas tudi raje preživlja s starejšim otrokom kot da bi bil cel dan za štedilnikom.

6. dan po porodu. Počutim se kot da ne bi nikoli dojila. Drug otrok, druga zgodba. S pomočjo Urške Repnik (svetovalke za dojenje) osvojim trike, ki omilijo bolečino med podojem. Aleluja! Diham in se lahko pogovarjam med podojem.

7. dan po porodu. Nov izziv z dojenjem. Medtem ko moje zize komaj čakajo, da se izpraznijo, se mala frajla ne želi priklopiti na levi strani. Spet jokava obe. In spet rabiva mir med dojenjem. Srbijo me šivi in komaj čakam, da gredo ven. Vsake toliko se spozabim in naredim gib, ki ga ne bi smela. Bolečina me opominja, da moram paziti nase, povečana količina čišče pa, da je kavč moj najboljši prijatelj, in da ne smem biti preveč aktivna.

Tole sem o poporodnem obdobju takrat delila na instagramu. Še dobro, da sem zapisala, ker slabe stvari mame pozabimo. Torej ja, šesti dan po porodu smo se peljali v Ljubljano k Urški, da mi je svetovala glede pristavljanja. Tisi je pogledala jeziček in ugotovila, da je morda le minimalno priraščen, sicer pa je videti ok. Ko je videla, kako se doji, je komentirala, da ima čisto vse znake priraščenega jezička. Ni se morala dobro pristaviti, na zizi je cmokala, bila je nemirna, mleko ji je teklo iz kotičkov ust itd. Z dlesnijo je tako čudno drgnila ob mojo bradavico, da mi jih je zdrgnila do krvi. Bilo je res res res boleče. Urška se je zelo potrudila, mi pokazala več različnih trikov, položaje za dojenje itd., ampak noben prijem ni prinesel popolne rešitve. Mene je podoj še vedno bolel. V nekaterih položajih sicer malo manj, ampak nekega hudega izboljšanja pa ni bilo. Razumljivo, saj so se bradavice morale pozdraviti. Triki so sicer pomagali vsaj toliko, da je dojenje bolelo manj in da sem med podojem lažje dihala.

Potem pa sva se odločila, da jo peljeva še na kraniosakralno terapijo. V Celje smo šli k Marti in priznam, da sem bila malo skeptična. Slišala sem že več zgodb o uspehu, ampak morala sem preizkusiti sama. Ko sem jo po končani terapiji pristavila, sem rekla VAU. Dejansko je bilo boljše. Ne znam razložiti, kaj je naredila, ampak Tisa me je nehala drgniti z dlesnimi, veliko lepše je sesala. Vsak naslednji podoj je bil lažji, bradavice so si počasi opomogle in dojenje je postalo tako kot ga poznam – prijetno. Mislim, da smo šli vse skupaj na tri ali štiri terapije. Moji poporodni možgani so čisto preveč luknjasti, da bi se spomnila. Tisa je bila rahlo zategnjena, čeljust pa je imela minimalno zamaknjeno in zato me je tako drgnila. Zamika dlesni vizualno ni bilo videti, terapevtka pa ga je začutila.
Kar se mene tiče – kraniosakralni terapevti delajo čudeže!

Marta mi je povedala, da v skandinavskih državah kraniosakralni terapevt pride v sobo nekaj ur po porodu in naredi terapijo otroku in mami. Vau! Pri nas pa tako malo ljudi ve zanje. Jaz sem res hvaležna, da spremljam ljudi, ki osveščajo, ki delijo pomembne informacije, in ki mi predstavijo še kaj novega.

Na mojem mestu bi večina mamic obupala, ker bi bile bolečine prehude, in bi rekle »ne zna se pristaviti, mu bom dala flaško« ali »jaz ne znam dojiti« ali »moje zize niso primerne za dojenje«. Jaz pa sem bila trmasta in z res veliko željo po tem, da bom dojila in sem vedela, da bom šla čez vse prepreke, da mi bo uspelo. Hvaležna sem za podporo možu tudi, ko je bilo najtežje. Ko me je gledal med podojem, ko sem jokala in komaj dihala, mu ni bilo najlažje. Čeprav sva oba vedela, da bom dojila, vem, da je imel nekajkrat na koncu jezika, naj se neham truditi in naj ji raje dam flaško.

Ampak smo zborbali. Neskončno hvaležna sem Urški in Marti za pomoč.

Hvaležna sem tudi družini, ki je počakala z obiski, nam dala čas za naše povezovanje in za premagovanje poporodnih muk. Res mi ni bilo do tega, da bi takrat gledala še kogarkoli drugega.

Želim si, da bi ženske imele dostop do znanja, da bi se že med nosečnostjo zanimale za dojenje. Pomembno je, da imamo podporo v poporodnem obdobju že na oddelku v porodnišnici in potem doma s strani družine, prijateljev, patronažnih sester itd. Investirati v obisk svetovalke za dojenje JE vredno. Veliko ceneje kot adaptirano mleko naslednjih xy mesecev 🙂 Enako velja za kraniosakralno terapijo. Da bi lahko vsem mamicam povedala, da to obstaja in kaj vse lahko reši!

Meni je v tem bistvo – znanje. Nič ni narobe, če ne boš dojila. Ampak če imaš željo, je prav, da imaš podporo, da ti uspe. Podporo pa je treba znati poiskati.

Kam usmerjam nosečke in novopečene mamice? Na Veva. Vedno 🙂 Branje člankov na njihovi spletni strani je osnova. Predavanja v spletni šoli za starše so nadaljevanje. Za sprotno podporo še facebook skupina Dojiva se. In knjiga Želim dojiti.

In Festival Dojiva se, seveda. To soboto, 1. avgusta, med 9h in 11h (v nekaterih krajih pa teden kasneje, preveri na dojiva.se), se srečamo v 19 krajih po Sloveniji in letos prvič tudi v Celovcu. Jaz vas bom skupaj s soorganizatorko Suzano sprejela na otroškem igrišču Portoval v Novem mestu. Letos bodo vsa predavanja izvedena online. Spremljaj stran dojiva.se in facebook stran Veva za več informacij. V soboto pa vam razdelimo vodnike Zaupam si (ki so prav tako odličen vir znanja), pozitivne afirmacije in nagrade naših sponzorjev in podpornikov.

Zaupaj si. To je pot do uspeha.