BLW

TISINA BLW PUSTOLOVŠČINA: Četrti teden – malo bolj zares

Po treh tednih spoznavanja sadja in zelenjave sem se odločila, da je čas še za druge okuse. Zaenkrat ji bom ponujala brezglutenska živila (gluten bi rada uvajala čim kasneje). Jajce bom najbrž uvajala kmalu, ampak po dopustu. Meso ji bom dala, ko bom dobila kaj domačega (računam na piščanca in govedino – drugega niti ostali ne jemo, zato ji ne bom uvajala npr. zajca ipd.). Kot boste videli v nadaljevanju, je že dobila prvo ribo. Mlečnih izdelkov še ne bom uvajala – na vrsto pridejo najbrž šele po devetem mesecu. Kravje mleko bo dobila pred vstopom v vrtec, pa še to samo zato, da vidimo, da ni alergična, ker sicer mleka pri nas ne pijemo. Vsaj do prvega leta ne bo dobila gob, morskih sadežev ipd. Pa seveda ne soli in sladkorja.

22. dan – pesini polpeti

22. dan uvajanja

Danes sem ji pripravila kosilo zelo na hitro. Ni namreč zaspala takrat, ko sem pričakovala, da bo, zato sva jedli pred spancem. Sebi sem pogrela včerajšnje ostanke, Tisi pa naredila najbolj simpl polpete z rdečo peso in ajdovo moko, zraven pa servirala paradižnik in papriko. Nad paradižnikom je navdušena! Sledilke na instagramu so me prosile za sliko obrokov prej/potem, zato jo bom večinoma objavljala. Nekaj drobtinic od polpetov je bilo še na tleh, pa paprika vidim, da se je nekam skrila. Pojedla je namreč ni.

22. dan – krožnik po zaključenem hranjenju

23. dan uvajanja

Dnevnega ritma nikakor ne uspeva ujeti. Danes je to zgledalo tako, da je začela tečnariti, ko sem pripravljala kosilo, sem ji dala zizo in je zaspala. Kosilo sem torej pojedla sama, ona je jedla, ko se je zbudila. Pa dolgočasni sva bili danes s kosilom. Ampak dojenčku je vseeno, če je cel teden enaka hrana 😉 Zase sem naredila bučkine polpete in solato s paradižnikom, kumaro, mehkim sirom in bučnim oljem. Tisa pa je jedla bučkine polpete (namenoma narejene v podolgovati obliki, da lažje prime). Sestavine: čebula, naribane bučke, kumina, ajdova moka. Zraven sem ji ponudila svež paradižnik in kumaro. Ampak danes nisva ujeli pravega momenta in ni bila prav hudo zainteresirana. Polpetke je sicer jedla in bila kar zadovoljna, potem pa se je naveličala in sva se šli umiti in na še eno rundo zize 🙂

23. dan – bučkini polpeti

24. dan uvajanja

Danes sva imeli dva obroka. Za kosilo sem ji pripravila brezglutenske testenine s paradižnikovo omako (paradižnik, česen in peteršilj sem pokuhala, potem pa zmiksala), zraven servirala svežo kumaro in paradižnik. Testenine so ji bile zanimive, ni pa kaj dosti pojedla. Zanimal jo je tudi paradižnik, a ne za dolgo. Kumari ni namenila pozornosti ☺️ Za zajtrk pa sva jedli bananin kruh. Njej sem ga pripravila z ajdovo moko in brez dodanega sladkorja in drugih dodatkov (nam dodam orehe in koščke čokolade). Zraven sem ji dala omako: banana + rožičeva moka. Nič ji nisem pomagala pri hranjenju. Ko je zagrabila bananin kruh, ga je avtomatsko namočila v omako in jo potem lizala dol. Malo je odgriznila, ampak nič prežvečila in pojedla. Zlato pravilo za začetek uvajanja: ne se preveč truditi s pripravo, saj je velika verjetnost, da sploh ne bo nič pojedel.

24. dan – testenine s paradižnikovo omako
Bananin kruh z bananino omako

25. dan uvajanja

Kakšen luksuz je uvajanje hrane poleti, ko 25. dan lahko že sladoled ješ! Tisa nas je napadala že dlje časa, ko smo jedli sladoled in sem se odločila, da pripravim takega, ki ga lahko jé tudi ona. In na ta način sem ji lahko dala tudi letošnje domače češnje, ki sem jih imela v skrinji. Zmiksala sem jih skupaj z banano in napolnila modelčke za sladoled. Naredila sem še en okus, in sicer breskev in banane. Uživala je in bi ga jedla še še še. Tole je super tudi za takrat, ko jih mučijo zobki in dlesnim paše hladno. No, tudi za kosilo sem ji privoščila žurko (sebi pa veliko pospravljanja). Ker želim, da jé čimbolj podobno kot mi (pač ne soljeno), je danes tudi ona dobila riž in kumare “v omaki”, ampak ona seveda še brez smetane. Torej kuhane kumare, hehe. Z dodanim šetrajem. Mislim, da ji je uspelo pojesti nekaj rižkov in pa kumare so ji bile zelo všeč. Za popiti je pa dobila jabolčni sok. Kuhala sem namreč kompot, ker iz jablan že ful odpadajo jabolka in mi jih je škoda metati stran. Jih obrežem, narežem in skuham kompot. Dodala sem cimet, zvezdasti janež in komarček. Zelo ji je bilo všeč, čeprav je bil precej kisel, in ga je kar precej popila.

25. dan – prvi sladoled

26. dan uvajanja

Danes smo spet vsi skupaj jedli zunaj, in sicer pečen krompir in orado z žara. Krompirja sem ji namenoma dala več, ker sem vedela, da bo letel po tleh in res je poskusila čisto vsakega. Orado sem pripravila s česnom in rožmarinom. Jo je poskusila – zagrabila v dlan in potem cuzala. Nekaj jo je pojedla, ne pa vse. Pila je spet jabolčni kompot nad katerim je zelo navdušena in bi ga kar pila pila pila.

26. dan – prvič ribica

27. dan uvajanja

Spet testenine? Ma, ja 🙂 Včeraj sem kuhala paradižnikovo mezgo, ki je v moji izvedbi v resnici bolj zelenjavna omaka. Paradižnik, paprika, bazilika, peteršilj, čebula in česen. Vse to sem pokuhala, zmiksala in večino zapakirala za v skrinjo, nekaj uporabila za lazanjo, ki jo bomo jedli za kočerjo, malo pa sem jo dala na stran in kar direktno v njej Tisi skuhala brezglutenske svedrčke. Uživala je v prehranjevanju, jaz pa malo manj ob čiščenju 😉 Po obroku ji vedno ponudim tudi malo vode, kmalu se pa potem tudi podoji.

27. dan – spet testenine z zelenjavno omako

28. dan uvajanja

Zaspan in len dan sem imela, kar pomeni, da je tudi Tisa na krožnik dobila samo polpetke in danes možnosti izbire pač ni imela. Je bilo pa v teh polpetkih en kup novosti. Dopoldne sem šla na vrt in nabrala blitvo. V tistem trenutku še nisem vedela, kaj bom z njo. Zmiksala sem jo skupaj z lečo, dodala kumino in svežo baziliko, ter ovsene kosmiče. No, mislila sem, da so kosmiči, ki sem jih zadnjič našla v DM, samo navadni polnozrnati brezglutenski ovseni kosmiči. Danes pa sem videla, tik preden sem jih dodala masi, da imajo dodana še sončnična semena, polnozrnate riževe kosmiče, rumeno laneno seme in sezam. Pa sem jih vseeno dala zraven – toliko, da je bila primerno gosta masa. Potem pa pekla cca 20 min na 180 stopinj. Tisa se je z njimi bolj ko ne samo igrala, malo preprijemala, tudi malo grickala in cuzala, ampak prav veliko danes ni ostalo v njej.

28. dan – blitvini polpeti

29. dan uvajanja

Danes sva bili cel dan od doma, zato sem seboj vzela včerajšnje polpetke. Ponudila sem ji jih, ko sem bila s prijateljico na pijači. Malo jih je grickala, jedla jih ravno ni.

30. dan uvajanja

Očitno imam ene čudne dneve. Danes sva imeli leteče dopoldne, potem pa je bilo prevroče in preveč sem bila utrujena, da bi sploh lahko pomislila na hrano. Imela sem še eno precej veliko breskev in sem jo narezala in ponudila Tisi. Pojedla je skoraj polovico!

31. dan uvajanja

Danes sva imeli bolj jesensko kosilo. Pa še to ni bilo tipično kosilo, ampak bolj zajtrk ali malica. Na parceli imamo stare sorte jablan, iz katerih že odpadajo jabolka. Na enem od dreves rastejo res lepa velika jabolka in mi jih je škoda metati stran (za kar tako jesti so namreč prekisla). In kot sem že omenila skuham kompot. Danes sem jabolka narezala na krhlje, da sem ji lahko ponudila tudi samo kuhana jabolka. Odlila sem vodo in jo shranila za pitje, iz preostanka jabolk pa naredila čežano. Veš, da je jabolčna čežana lahko nadomestek jajca? Jaz sem ji danes dodala ajdovo moko in brezglutenske ovsene kosmiče ter spekla palačinke. Ker imam domača jabolka, ki niso špricana, jih kuham z lupino. Tisa je krhlje zelo lepo jedla tako, da ji je lupina ostala v roki, ostalo je pa pojedla. In pojedla je res veliko.

31. dan – ajdova palačinka z jabolčno čežano

Če bi naju rada spremljala sproti in te zanima več, pa dobrodošla na moj instagram profil.

DOJENJE

Dojiti drugega otroka ni enako kot dojiti prvega

Vsak otrok je drugačen. Vsaka zgodba o dojenju je drugačna. In to sem se sama naučila zelo kmalu zatem, ko se nam je pridružila Tisa.

Erika sem dojila dve leti in dva meseca. Prepričana sem bila, da pri drugem otroku ne bo nobenih težav, saj pa so zize že navajene.

Ko se je Tisa prvič prisesala, smo vsi prisotni kar malo debelo pogledali, ker se je prisesala prav po šolsko in lepo vlekla. No in od prvega podoja naprej je bila na zizi nonstop 🙂 Ena sestra v porodnišnici mi je rekla, da me sploh ni videla drugače kot med dojenjem 🙂 Vsakič, ko je prišla v sobo, je bila Tisa priklopljena name. In bili so zelo razumevajoči. Noben mi ni zatežil, da imam otroka preveč na zizi. Midve sva se lepo crkljali in Tisa je ustvarjala povpraševanje. Osebje na oddelku mi je pomagalo, saj sem bila po carskem rezu in je bil kar izziv vstati, vzeti Tiso, jo pristaviti. Ker me je po carskem rezu vse bolelo, in ker so bolniške postelje res neudobne, je žal nisem imela ob sebi, ampak je spala v posteljici.

Kljub temu da je lepo vlekla, so se kar naenkrat pojavile težave. S tem, ko je ustvarjala povpraševanje, je prišel tudi velik naval mleka, bradavice so se mi povečale in kar naenkrat ni znala več lepo zagrabiti. Iz porodnišnice sva tako odšli z obgriženimi bradavicami.

foto: Ustvari spomin

Citiram sama sebe, 4. dan po porodu. Nore bolečine, moje telo v krču med pristavljanjem, ne zmorem niti dihati, kaj šele, da bi se s kom pogovarjala med dojenjem. Lanolin, komprese, domač nesegrevan med … Nič mi zares ne pomaga. Z dvignjeno majico zračim svoje zize kot sredi poletja. Mažem jih s svojim mlekom. Ne upam jesti polente za večerjo, da ne bi slučajno še dodatno spodbudila tvorbe mleka.

5. dan po porodu. Sedim na kavču, z dvignjeno majico, da se bradavice zračijo. Mleko mi teče nekontrolirano. Če pozabim zize podložiti s tetra plenico, mi mleko teče po trebuhu in zmoči hlače. Lepljiv trebuh od sladkega mleka in oblačila s fleki od mleka. Ni seksi, je pa realno. Hvaležna za hrano, ki jo je skuhala tašča in imamo hitro pripravljene obroke iz skrinje. Jaz se slabo počutim, če sem predolgo na nogah, mož pa čas tudi raje preživlja s starejšim otrokom kot da bi bil cel dan za štedilnikom.

6. dan po porodu. Počutim se kot da ne bi nikoli dojila. Drug otrok, druga zgodba. S pomočjo Urške Repnik (svetovalke za dojenje) osvojim trike, ki omilijo bolečino med podojem. Aleluja! Diham in se lahko pogovarjam med podojem.

7. dan po porodu. Nov izziv z dojenjem. Medtem ko moje zize komaj čakajo, da se izpraznijo, se mala frajla ne želi priklopiti na levi strani. Spet jokava obe. In spet rabiva mir med dojenjem. Srbijo me šivi in komaj čakam, da gredo ven. Vsake toliko se spozabim in naredim gib, ki ga ne bi smela. Bolečina me opominja, da moram paziti nase, povečana količina čišče pa, da je kavč moj najboljši prijatelj, in da ne smem biti preveč aktivna.

Tole sem o poporodnem obdobju takrat delila na instagramu. Še dobro, da sem zapisala, ker slabe stvari mame pozabimo. Torej ja, šesti dan po porodu smo se peljali v Ljubljano k Urški, da mi je svetovala glede pristavljanja. Tisi je pogledala jeziček in ugotovila, da je morda le minimalno priraščen, sicer pa je videti ok. Ko je videla, kako se doji, je komentirala, da ima čisto vse znake priraščenega jezička. Ni se morala dobro pristaviti, na zizi je cmokala, bila je nemirna, mleko ji je teklo iz kotičkov ust itd. Z dlesnijo je tako čudno drgnila ob mojo bradavico, da mi jih je zdrgnila do krvi. Bilo je res res res boleče. Urška se je zelo potrudila, mi pokazala več različnih trikov, položaje za dojenje itd., ampak noben prijem ni prinesel popolne rešitve. Mene je podoj še vedno bolel. V nekaterih položajih sicer malo manj, ampak nekega hudega izboljšanja pa ni bilo. Razumljivo, saj so se bradavice morale pozdraviti. Triki so sicer pomagali vsaj toliko, da je dojenje bolelo manj in da sem med podojem lažje dihala.

Potem pa sva se odločila, da jo peljeva še na kraniosakralno terapijo. V Celje smo šli k Marti in priznam, da sem bila malo skeptična. Slišala sem že več zgodb o uspehu, ampak morala sem preizkusiti sama. Ko sem jo po končani terapiji pristavila, sem rekla VAU. Dejansko je bilo boljše. Ne znam razložiti, kaj je naredila, ampak Tisa me je nehala drgniti z dlesnimi, veliko lepše je sesala. Vsak naslednji podoj je bil lažji, bradavice so si počasi opomogle in dojenje je postalo tako kot ga poznam – prijetno. Mislim, da smo šli vse skupaj na tri ali štiri terapije. Moji poporodni možgani so čisto preveč luknjasti, da bi se spomnila. Tisa je bila rahlo zategnjena, čeljust pa je imela minimalno zamaknjeno in zato me je tako drgnila. Zamika dlesni vizualno ni bilo videti, terapevtka pa ga je začutila.
Kar se mene tiče – kraniosakralni terapevti delajo čudeže!

Marta mi je povedala, da v skandinavskih državah kraniosakralni terapevt pride v sobo nekaj ur po porodu in naredi terapijo otroku in mami. Vau! Pri nas pa tako malo ljudi ve zanje. Jaz sem res hvaležna, da spremljam ljudi, ki osveščajo, ki delijo pomembne informacije, in ki mi predstavijo še kaj novega.

Na mojem mestu bi večina mamic obupala, ker bi bile bolečine prehude, in bi rekle »ne zna se pristaviti, mu bom dala flaško« ali »jaz ne znam dojiti« ali »moje zize niso primerne za dojenje«. Jaz pa sem bila trmasta in z res veliko željo po tem, da bom dojila in sem vedela, da bom šla čez vse prepreke, da mi bo uspelo. Hvaležna sem za podporo možu tudi, ko je bilo najtežje. Ko me je gledal med podojem, ko sem jokala in komaj dihala, mu ni bilo najlažje. Čeprav sva oba vedela, da bom dojila, vem, da je imel nekajkrat na koncu jezika, naj se neham truditi in naj ji raje dam flaško.

Ampak smo zborbali. Neskončno hvaležna sem Urški in Marti za pomoč.

Hvaležna sem tudi družini, ki je počakala z obiski, nam dala čas za naše povezovanje in za premagovanje poporodnih muk. Res mi ni bilo do tega, da bi takrat gledala še kogarkoli drugega.


Želim si, da bi ženske imele dostop do znanja, da bi se že med nosečnostjo zanimale za dojenje. Pomembno je, da imamo podporo v poporodnem obdobju že na oddelku v porodnišnici in potem doma s strani družine, prijateljev, patronažnih sester itd. Investirati v obisk svetovalke za dojenje JE vredno. Veliko ceneje kot adaptirano mleko naslednjih xy mesecev 🙂 Enako velja za kraniosakralno terapijo. Da bi lahko vsem mamicam povedala, da to obstaja in kaj vse lahko reši!

Meni je v tem bistvo – znanje. Nič ni narobe, če ne boš dojila. Ampak če imaš željo, je prav, da imaš podporo, da ti uspe. Podporo pa je treba znati poiskati.

Kam usmerjam nosečke in novopečene mamice? Na Veva. Vedno 🙂 Branje člankov na njihovi spletni strani je osnova. Predavanja v spletni šoli za starše so nadaljevanje. Za sprotno podporo še facebook skupina Dojiva se. In knjiga Želim dojiti.

In Festival Dojiva se, seveda. To soboto, 1. avgusta, med 9h in 11h (v nekaterih krajih pa teden kasneje, preveri na dojiva.se), se srečamo v 19 krajih po Sloveniji in letos prvič tudi v Celovcu. Jaz vas bom skupaj s soorganizatorko Suzano sprejela na otroškem igrišču Portoval v Novem mestu. Letos bodo vsa predavanja izvedena online. Spremljaj stran dojiva.se in facebook stran Veva za več informacij. V soboto pa vam razdelimo vodnike Zaupam si (ki so prav tako odličen vir znanja), pozitivne afirmacije in nagrade naših sponzorjev in podpornikov.

Zaupaj si. To je pot do uspeha.

DOJENJE

Poučno, zabavno, prijetno – Festival Dojiva se 2018

Zgodba ´Festival Dojiva se 2018´ je zaključena. Vesela in ponosna sem, da sem bila del te zgodbe.

Kako se je vse skupaj začelo? Urška in Marina sta objavili, da iščeta prostovoljke, ki bi festival organizirale v svojem kraju. Pisala sem Marjeti »a si upava?« in seveda je bil odgovor pozitiven. Z metuljčki v trebuhu sva se lotili novega izziva. Iskanje lokacije, gostov, priprava vseh podrobnosti …
Zdaj je festival za nami in ponosno lahko rečem, da je bilo uspešno!

Tržič je majhno mesto in ob prvih pripravah sva si rekli, da bova veseli, če pride pet mamic. Kmalu sva videli, da bo odziv precej večji. Več kot 30 mamic se je odzvalo na povabilo, skupaj z otroki in partnerji jih je prišlo več kot 60! Vau! Prvo leto, čisto sveže na našem območju, pa tak odziv! Hvaležni sva vsem, ki ste se odzvale, ki ste v dogodku videle potencial in višjo vrednost. Srčno upava, da ste prejele koristne informacije, ki so vam dale moč, da si boste zaupale še naprej.

Nadaljuj z branjem “Poučno, zabavno, prijetno – Festival Dojiva se 2018”

DOJENJE

Kaj, zakaj, kje, kako – Festival Dojiva se

Moj fokus zadnje tedne je na dojenje, ker se pripravljamo na Festival Dojiva se. Pa v resnici lažem. Moj fokus na dojenje je že zadnjih 14 mesecev, hehe.
Dojenje mi je pomembno, osebno mi veliko pomeni in si želim deliti informacije, ki so meni pomagale, da lahko dojim. Vsaka ženska ima pravico, da se sama odloči, ali bo dojila. Če ne želi dojiti, je ne bomo prepričevali, da pa absolutno mora. Če ženska ne želi pomoči, je prav tako ne moremo vsiliti. Je pa veliko žensk, ki si želijo dojiti, potem pa že v porodnišnici dobijo »brco v rit«.

Pred dnevi sem v eno od trgovin z otroško opremo nesla letake za Festival in se zapletla v pogovor s prodajalko, ki je bila navdušena nad festivalom. Pravi, da je pred več kot dvajsetimi leti, ko je rodila, babica pogledala njeno oprsje in komentirala »s tem ne bo nič«, odpeljala otroka in ga nahranila z adaptiranim mlekom. Rekla je, da je bila nekaj časa zelo razočarana, žalostna, ker očitno ne bo uspela sama nahraniti otroka, potem pa je začutila jezo. V stilu »ne boš ti meni govorila, ti bom dokazala, da lahko!«. Šla je po svojega otroka, ga odpeljala v sobo in pristavljala tako dolgo, dokler jima ni uspelo. In ga je dojila pol leta. Pri naslednjem otroku je že vedela več in čeprav ima majhne prsi, je dojila – do tretjega leta!

Ne zatiskajmo si oči. Vse to se dogaja še danes. Zaradi promocije adaptiranega mleka morda celo še pogosteje. Ženske že v porodnišnici slišijo, da ne bodo morale dojiti, ker imajo premajhne, prevelike, vdrte, take ali drugačne prsi/bradavice. Nekatere vztrajajo podobno kot gospa iz prejšnje zgodbe, večino žensk pa taki komentarji potrejo do te mere, da obupajo. Poleg tega zaupajo zdravstvenemu osebju, saj pa valda »so tako dolgo hodili v šolo, da pa že vejo, kaj govorijo«. Nadaljuj z branjem “Kaj, zakaj, kje, kako – Festival Dojiva se”