Dojiti drugega otroka ni enako kot dojiti prvega

Vsak otrok je drugačen. Vsaka zgodba o dojenju je drugačna. In to sem se sama naučila zelo kmalu zatem, ko se nam je pridružila Tisa.

Erika sem dojila dve leti in dva meseca. Prepričana sem bila, da pri drugem otroku ne bo nobenih težav, saj pa so zize že navajene.

Ko se je Tisa prvič prisesala, smo vsi prisotni kar malo debelo pogledali, ker se je prisesala prav po šolsko in lepo vlekla. No in od prvega podoja naprej je bila na zizi nonstop 🙂 Ena sestra v porodnišnici mi je rekla, da me sploh ni videla drugače kot med dojenjem 🙂 Vsakič, ko je prišla v sobo, je bila Tisa priklopljena name. In bili so zelo razumevajoči. Noben mi ni zatežil, da imam otroka preveč na zizi. Midve sva se lepo crkljali in Tisa je ustvarjala povpraševanje. Osebje na oddelku mi je pomagalo, saj sem bila po carskem rezu in je bil kar izziv vstati, vzeti Tiso, jo pristaviti. Ker me je po carskem rezu vse bolelo, in ker so bolniške postelje res neudobne, je žal nisem imela ob sebi, ampak je spala v posteljici.

Kljub temu da je lepo vlekla, so se kar naenkrat pojavile težave. S tem, ko je ustvarjala povpraševanje, je prišel tudi velik naval mleka, bradavice so se mi povečale in kar naenkrat ni znala več lepo zagrabiti. Iz porodnišnice sva tako odšli z obgriženimi bradavicami.

foto: Ustvari spomin

Citiram sama sebe, 4. dan po porodu. Nore bolečine, moje telo v krču med pristavljanjem, ne zmorem niti dihati, kaj šele, da bi se s kom pogovarjala med dojenjem. Lanolin, komprese, domač nesegrevan med … Nič mi zares ne pomaga. Z dvignjeno majico zračim svoje zize kot sredi poletja. Mažem jih s svojim mlekom. Ne upam jesti polente za večerjo, da ne bi slučajno še dodatno spodbudila tvorbe mleka.

5. dan po porodu. Sedim na kavču, z dvignjeno majico, da se bradavice zračijo. Mleko mi teče nekontrolirano. Če pozabim zize podložiti s tetra plenico, mi mleko teče po trebuhu in zmoči hlače. Lepljiv trebuh od sladkega mleka in oblačila s fleki od mleka. Ni seksi, je pa realno. Hvaležna za hrano, ki jo je skuhala tašča in imamo hitro pripravljene obroke iz skrinje. Jaz se slabo počutim, če sem predolgo na nogah, mož pa čas tudi raje preživlja s starejšim otrokom kot da bi bil cel dan za štedilnikom.

6. dan po porodu. Počutim se kot da ne bi nikoli dojila. Drug otrok, druga zgodba. S pomočjo Urške Repnik (svetovalke za dojenje) osvojim trike, ki omilijo bolečino med podojem. Aleluja! Diham in se lahko pogovarjam med podojem.

7. dan po porodu. Nov izziv z dojenjem. Medtem ko moje zize komaj čakajo, da se izpraznijo, se mala frajla ne želi priklopiti na levi strani. Spet jokava obe. In spet rabiva mir med dojenjem. Srbijo me šivi in komaj čakam, da gredo ven. Vsake toliko se spozabim in naredim gib, ki ga ne bi smela. Bolečina me opominja, da moram paziti nase, povečana količina čišče pa, da je kavč moj najboljši prijatelj, in da ne smem biti preveč aktivna.

Tole sem o poporodnem obdobju takrat delila na instagramu. Še dobro, da sem zapisala, ker slabe stvari mame pozabimo. Torej ja, šesti dan po porodu smo se peljali v Ljubljano k Urški, da mi je svetovala glede pristavljanja. Tisi je pogledala jeziček in ugotovila, da je morda le minimalno priraščen, sicer pa je videti ok. Ko je videla, kako se doji, je komentirala, da ima čisto vse znake priraščenega jezička. Ni se morala dobro pristaviti, na zizi je cmokala, bila je nemirna, mleko ji je teklo iz kotičkov ust itd. Z dlesnijo je tako čudno drgnila ob mojo bradavico, da mi jih je zdrgnila do krvi. Bilo je res res res boleče. Urška se je zelo potrudila, mi pokazala več različnih trikov, položaje za dojenje itd., ampak noben prijem ni prinesel popolne rešitve. Mene je podoj še vedno bolel. V nekaterih položajih sicer malo manj, ampak nekega hudega izboljšanja pa ni bilo. Razumljivo, saj so se bradavice morale pozdraviti. Triki so sicer pomagali vsaj toliko, da je dojenje bolelo manj in da sem med podojem lažje dihala.

Potem pa sva se odločila, da jo peljeva še na kraniosakralno terapijo. V Celje smo šli k Marti in priznam, da sem bila malo skeptična. Slišala sem že več zgodb o uspehu, ampak morala sem preizkusiti sama. Ko sem jo po končani terapiji pristavila, sem rekla VAU. Dejansko je bilo boljše. Ne znam razložiti, kaj je naredila, ampak Tisa me je nehala drgniti z dlesnimi, veliko lepše je sesala. Vsak naslednji podoj je bil lažji, bradavice so si počasi opomogle in dojenje je postalo tako kot ga poznam – prijetno. Mislim, da smo šli vse skupaj na tri ali štiri terapije. Moji poporodni možgani so čisto preveč luknjasti, da bi se spomnila. Tisa je bila rahlo zategnjena, čeljust pa je imela minimalno zamaknjeno in zato me je tako drgnila. Zamika dlesni vizualno ni bilo videti, terapevtka pa ga je začutila.
Kar se mene tiče – kraniosakralni terapevti delajo čudeže!

Marta mi je povedala, da v skandinavskih državah kraniosakralni terapevt pride v sobo nekaj ur po porodu in naredi terapijo otroku in mami. Vau! Pri nas pa tako malo ljudi ve zanje. Jaz sem res hvaležna, da spremljam ljudi, ki osveščajo, ki delijo pomembne informacije, in ki mi predstavijo še kaj novega.

Na mojem mestu bi večina mamic obupala, ker bi bile bolečine prehude, in bi rekle »ne zna se pristaviti, mu bom dala flaško« ali »jaz ne znam dojiti« ali »moje zize niso primerne za dojenje«. Jaz pa sem bila trmasta in z res veliko željo po tem, da bom dojila in sem vedela, da bom šla čez vse prepreke, da mi bo uspelo. Hvaležna sem za podporo možu tudi, ko je bilo najtežje. Ko me je gledal med podojem, ko sem jokala in komaj dihala, mu ni bilo najlažje. Čeprav sva oba vedela, da bom dojila, vem, da je imel nekajkrat na koncu jezika, naj se neham truditi in naj ji raje dam flaško.

Ampak smo zborbali. Neskončno hvaležna sem Urški in Marti za pomoč.

Hvaležna sem tudi družini, ki je počakala z obiski, nam dala čas za naše povezovanje in za premagovanje poporodnih muk. Res mi ni bilo do tega, da bi takrat gledala še kogarkoli drugega.

Želim si, da bi ženske imele dostop do znanja, da bi se že med nosečnostjo zanimale za dojenje. Pomembno je, da imamo podporo v poporodnem obdobju že na oddelku v porodnišnici in potem doma s strani družine, prijateljev, patronažnih sester itd. Investirati v obisk svetovalke za dojenje JE vredno. Veliko ceneje kot adaptirano mleko naslednjih xy mesecev 🙂 Enako velja za kraniosakralno terapijo. Da bi lahko vsem mamicam povedala, da to obstaja in kaj vse lahko reši!

Meni je v tem bistvo – znanje. Nič ni narobe, če ne boš dojila. Ampak če imaš željo, je prav, da imaš podporo, da ti uspe. Podporo pa je treba znati poiskati.

Kam usmerjam nosečke in novopečene mamice? Na Veva. Vedno 🙂 Branje člankov na njihovi spletni strani je osnova. Predavanja v spletni šoli za starše so nadaljevanje. Za sprotno podporo še facebook skupina Dojiva se. In knjiga Želim dojiti.

In Festival Dojiva se, seveda. To soboto, 1. avgusta, med 9h in 11h (v nekaterih krajih pa teden kasneje, preveri na dojiva.se), se srečamo v 19 krajih po Sloveniji in letos prvič tudi v Celovcu. Jaz vas bom skupaj s soorganizatorko Suzano sprejela na otroškem igrišču Portoval v Novem mestu. Letos bodo vsa predavanja izvedena online. Spremljaj stran dojiva.se in facebook stran Veva za več informacij. V soboto pa vam razdelimo vodnike Zaupam si (ki so prav tako odličen vir znanja), pozitivne afirmacije in nagrade naših sponzorjev in podpornikov.

Zaupaj si. To je pot do uspeha.

Poučno, zabavno, prijetno – Festival Dojiva se 2018

Zgodba ´Festival Dojiva se 2018´ je zaključena. Vesela in ponosna sem, da sem bila del te zgodbe.

Kako se je vse skupaj začelo? Urška in Marina sta objavili, da iščeta prostovoljke, ki bi festival organizirale v svojem kraju. Pisala sem Marjeti »a si upava?« in seveda je bil odgovor pozitiven. Z metuljčki v trebuhu sva se lotili novega izziva. Iskanje lokacije, gostov, priprava vseh podrobnosti …
Zdaj je festival za nami in ponosno lahko rečem, da je bilo uspešno!

Tržič je majhno mesto in ob prvih pripravah sva si rekli, da bova veseli, če pride pet mamic. Kmalu sva videli, da bo odziv precej večji. Več kot 30 mamic se je odzvalo na povabilo, skupaj z otroki in partnerji jih je prišlo več kot 60! Vau! Prvo leto, čisto sveže na našem območju, pa tak odziv! Hvaležni sva vsem, ki ste se odzvale, ki ste v dogodku videle potencial in višjo vrednost. Srčno upava, da ste prejele koristne informacije, ki so vam dale moč, da si boste zaupale še naprej.

Kaj, zakaj, kje, kako – Festival Dojiva se

Moj fokus zadnje tedne je na dojenje, ker se pripravljamo na Festival Dojiva se. Pa v resnici lažem. Moj fokus na dojenje je že zadnjih 14 mesecev, hehe.
Dojenje mi je pomembno, osebno mi veliko pomeni in si želim deliti informacije, ki so meni pomagale, da lahko dojim. Vsaka ženska ima pravico, da se sama odloči, ali bo dojila. Če ne želi dojiti, je ne bomo prepričevali, da pa absolutno mora. Če ženska ne želi pomoči, je prav tako ne moremo vsiliti. Je pa veliko žensk, ki si želijo dojiti, potem pa že v porodnišnici dobijo »brco v rit«.

Pred dnevi sem v eno od trgovin z otroško opremo nesla letake za Festival in se zapletla v pogovor s prodajalko, ki je bila navdušena nad festivalom. Pravi, da je pred več kot dvajsetimi leti, ko je rodila, babica pogledala njeno oprsje in komentirala »s tem ne bo nič«, odpeljala otroka in ga nahranila z adaptiranim mlekom. Rekla je, da je bila nekaj časa zelo razočarana, žalostna, ker očitno ne bo uspela sama nahraniti otroka, potem pa je začutila jezo. V stilu »ne boš ti meni govorila, ti bom dokazala, da lahko!«. Šla je po svojega otroka, ga odpeljala v sobo in pristavljala tako dolgo, dokler jima ni uspelo. In ga je dojila pol leta. Pri naslednjem otroku je že vedela več in čeprav ima majhne prsi, je dojila – do tretjega leta!

Ne zatiskajmo si oči. Vse to se dogaja še danes. Zaradi promocije adaptiranega mleka morda celo še pogosteje. Ženske že v porodnišnici slišijo, da ne bodo morale dojiti, ker imajo premajhne, prevelike, vdrte, take ali drugačne prsi/bradavice. Nekatere vztrajajo podobno kot gospa iz prejšnje zgodbe, večino žensk pa taki komentarji potrejo do te mere, da obupajo. Poleg tega zaupajo zdravstvenemu osebju, saj pa valda »so tako dolgo hodili v šolo, da pa že vejo, kaj govorijo«.

Povpraševanje ustvarja ponudbo (tudi pri dojenju)

Tema o dojenju včasih tudi mene dela malo živčno. Živčno ali žalostno. Ker je toliko napačnih informacij, toliko slabih napotkov tudi s strani zdravstvenih delavcev, toliko promocije za adaptirano mleko. Ja, hvalabogu, da obstaja – za takrat, ko RES ne gre drugače. V realnosti pa se ga velikokrat izkorišča po nepotrebnem. Ker mamice že v porodnišnici prepričajo, da nimajo dovolj mleka. Kako to mislite, »ni dovolj mleka«?

Pred kratkim sem bila pri babici, na obisku je bila tudi njena prijateljica, Erik je želel k meni v naročje, mi začel slačiti majico in se je dojil. Gospa je bila (sicer pozitivno) presenečena, da še vedno dojim, potem pa babici komentirala »a ne, kako smo včasih vse imele mleko, zdaj ga pa včasih že hitro izgubijo«. Pa res mleko kar izgine? Jaz v to ne verjamem. Verjamem v to, da je otroka treba pogosto pristavljati, da ne smemo gledati na uro, ampak poslušati otroka, in da je gnezdenje pot do uspeha. Mamice si moramo zaupati. Zmoremo! Naše telo zmore! Naše telo je narejeno tako, da lahko nahrani otroka. Včasih niso imele izbire in so dojile, pristavljale dokler otrok ni bil sit. Danes imamo izbiro in marsikatera hitro obupa, tudi zaradi vpliva okolice. Res sem žalostna ob tem.

Tudi mene so v porodnišnici želeli prepričati, da dojenje ne bo šlo, in da bova morala dodajati adaptirano mleko. Mojo zgodbo lahko prebereš TUKAJ. Borila sem se, ker sem vedela, da lahko.

Rada bi opogumila tudi tebe, ker vem, da zmoreš tudi ti. Če si ena od tistih, ki ni dojila (dolgo), ni potrebe po obtoževanju. Verjamem, da se je tvoj otrok vseeno lepo razvil. Če boš imela še kakšnega otroka, pa je pomembno, da veš, da tudi zate obstaja možnost, da lahko dojiš. Če si želiš dojiti, boš dojila. Le opremiti se moraš s pravimi informacijami.

foto: Ustvari spomin

Dojenje ni vedno enostavno (najina zgodba o uspehu)

Dojenje je zame nekaj tako naravnega, da vprašanja, ali boš dojila, sploh nisem razumela. Seveda bom dojila! Od kdaj se pa o tem pogovarjamo? Od kdaj je to opcijsko?

Kakor se po eni strani o dojenju danes premalo govori, pa se po drugi strani o tem morda govori preveč. Kar naenkrat smo na dveh polih – tiste, ki dojimo, in tiste, ki ne dojijo. En cel kup predsodkov, očitanj, slabe volje … zaradi dojenja! Je res kaj bolj naravnega? Zakaj se že pred porodom ženske tako napsihira okrog te teme, da že v naprej govorijo »če ne bo šlo, bom dala pa adaptirano mleko«? Zakaj se pogovarjamo o tem, kako ne bo šlo, namesto, da bi energijo vlagali v to, da bo šlo, in da o drugih opcijah sploh ni treba razmišljati?

Sama sem že med nosečnostjo prebrala knjigo 10 P-jev za uspešno dojenje (danes zelo hvalijo tudi knjigo Želim dojiti!) in se na facebooku pridružila skupini Dojiva se. Knjiga mi je vlila dodatno samozavest, skupina pa ponudila pozitivne zgodbe, zaradi katerih sem še bolj nestrpno čakala na svojo štručko, hkrati pa sem spremljala tudi vprašanja žensk s težavami in se naučila, da za čisto vsako težavo obstaja rešitev.
Potem pa je prišel dan D. Dan, ki sem ga tako komaj čakala. Dan, ko bom svojega fantka končno lahko stisnila k sebi. Noro sem si želela naravnega poroda in bila prepričana, da sem nanj pripravljena. Pa ni šlo vse po načrtu in kar naenkrat so zdravniki začeli govoriti o carskem rezu. Tako na hitro se je odvijalo, da niti nisem dojemala.

Res si nisem želela carskega reza, ker sem vedela, da je okrevanje težje, in tudi to, da imajo ženske po carskem rezu ponavadi več težav z dojenjem. To me sicer ni ustavilo, še vedno sem vedela, da bom dojila, pa če se cel svet postavi na glavo.